Plodnost

Njene poteze so v nekem dnevu odtekle izpete v obrazu drobnega otroka, izgubljenega dečka, ki je nekoč iskal objeme v iskrah pogledov. Najti zna odseve, v tisočerih drobnih koscih oblik lastnega telesa, skupni duši sličnega mozaika. Bolezen je, sredi sadovnjaka se pne nad vejevji in drgne se ob debla, da jih okuži, ogrne s plaščem zapeljivosti, obleče v zagnojenost svojih ran.

Oklene se vsake jablane; tiste, katere plodovi so mrliško beli in jih grize s krvavim ustnicami, in tiste, katere jabolka so bolj rdeča od spoznanja. Počasi jih ljubi in mednje seje sovražnost, ogleduje se v gladkih lupinah plodov, odstirajočih v pogledu, ter se jim nasmiha z jasno ostrino, takrat zasliši tuj glas izkrivljenosti svojega odseva, ki šepeta oslajene besede: da bi odšla stran, naj odide od vseh drugih debel, razen od tega drevesa, naj kriči in posluša le en sam glas in ta ji bo pravi.

Mnogo je glasov in pravi je vsak, ki ga želi zaslišati; ta je tih in šepetav v nekakšni zamaknjenosti, a vabljiv v svojem neuklonljivem zanosu. Zvočnost tistih, po katerih se ne ozira, je le hreščanje, umazanija hrupa, ki polni praznoto čistosti. Presliši jih s preprosto željo enostavnosti, posmiha se jim medtem ko se zaganja v debla ljubimcev.

Čez čas jim čudna zgrbančenost preveje liste, kot starikava koža se guba in krči in zvija. Odpada v vetru, odpada vse in odmira. Odteči želi skupaj z njimi bolezen, pod roko z njimi čez prag odrešenja in konca. A ona že neštetokrat oškropljena je s smrtonosnimi strupi, odporna in trdoživa, le hladno tihotapi se v pljuča sadjarjev, zatika se v njihov dih z lepkim oprijemom.

Z dežjem se vtira v listne žile, od žeje korenin vzpenja se vse do krošnje, že ima novo obliko v kateri je zaplala že tolikokrat, da se več ne utegne spominjati. Zaljubi se v to enost, v vsako enost izmed mnogih. Porazgublja se v vzporednostih, s pehanjem za odrešitvijo, v čutenju lahno bližnjega konca.

V neskladni sočasnosti klonijo debla drug za drugim, hitreje kot kadar se drobe krošnje pod težo snega, a s čutno mirnostjo, kot odpravljale bi se spat odhajajo na popotovanje združitve v propadu. Ona z izbranimi vstopa v preporod.

Ostala obstanejo, večno vkopana v trdnost pozabe, mrmraje v hrupu elegije padlim.

Krik!

bila je zgolj mikavna nimfa a nikoli prava muza kot popolna umetnina izvabljala blazna strmenja mehkih dotikov brez trenja v potezah ihte razparala kiča merila duše ujetosti krivina v obnemoglem naveličanju iskala nove lepote poslušalca pljuvala kri truda izpod ljubeznivih prstov tkalca v njem umetnost odkrila vedno v gluhost se zaljubila in umetnost je postala sama z neba vpijoč preveč me je preveč za enega človeka

Mentol [Lesket staniola]

v stanju budnosti telesa

leži počivališče uma

ko se vnovič vrača

vedno ista mora

vstanem in kukam iz lupine

ranljiva konstantna izmišljotina

ponižanje spet vame se zaljubi

z lepoto sladke bolečine

teptam spomin

v njem sva obstala

požrla naju bo resnica

ker si le figura in sle krinka

Torzo

Nekoč sem spoznal majhno bitje, podobno kosu marmorja. Pobral sem ga s tal in ga vzel v naročje. Njegovo belo telo je bilo negibno in hladno kot led, a zdelo se je živo, zato približal sem ga licu in na njem začutil vročično sapo bolesti.

Za trenutek se mi je zazdelo, da slišim njegovo težko sopenje in podržal sem ga ob ušesu. Ujel sem šepet spačenih misli in namesto njega izgovarjal v svoja usta položene besede.

»Naredi mi obraz, prosim, tako si želim obraza!« sem se tedaj slišal reči v tujem glasu.

Pograbil sem torej dleta in jeklene konice ter mu pričel klesati prve poteze. Moj trud je bil trši od kamnine, ki se je upirala pod orodji in me z lesketom zapeljala v čudno zamaknjenost. Pozabil sem na čas, nisem si dovolil počíti, dokler nisem končal. Drobna zrnca odkrušenega kamna so me zbadala v obraz, a prezrl sem bolečino in se osredotočil na najpopolnejšo dovršenost, ki sem jo ustvarjal. Nekdaj brezoblično telo je postajalo obličje brez telesa.

Tako sem se bil zagledal v fantomsko lepoto in si nenadoma zaželel zapustiti svet. Občudoval sem njegovo zglajeno kožo in neskončne ure zrl v njegove oči, ki sem jih bil napravil za studenca strasti lastnih solza. Polne ustnice sem mu obarval s svojo krvjo in si želel umreti od njihovega poljuba. Čutil sem, da sem mu vdihnil življenje, a vendar na licih ni bilo sledu rdečine.

Intenzivnost mojega pogleda me je izčrpala, a nisem ga mogel odtegniti; postopno sem slepel, a tip se mi je ostril, da oči nisem več potreboval. Dne, ko me je dokončno pogoltnil mehak plašč teme, sem se nagonsko prijel za vdolbine oči in ovedel sem se, da so mi izginile vse obrazne linije; obupano sem grabil po praznini v njihovi višini in se oklepal zraka, iz prsi so se mi izvijali kriki obupa, ki sem jih lahko slišal le jaz, hotel sem izkašljati še zadnjo kri s pobeljenega telesa.

»V zameno za srce ti podarim obraz,« je tedaj ponudilo bitje.

Glas, ki mu je pripadal je bil visok, oster in jasen. Privlačila me je njegova jakost in poželel sem si ga, sam sem bil namreč že dolgo dobo izgubljen v nemosti. Z zaprašenega kota sem pobral konico jekla in si razparal prsi. Med njegovim žretjem mojega srca sem  mu otipal lica. Če bi ne bil slep, bi lahko videl rožnat nadih življenja, ki je zaplal po njih.

Ko je končalo, sem ga za trenutek podržal v dlaneh, nato sem ga dvignil in zlilo se je z mojim telesom v močnem spoju. V blazni sreči nadel sem si masko trorazsežnosti, zdaj imel sem spet obraz in telo.

Poiskal sem najčistejši slap in se okopal v njem, da bi spral umazanijo potu in krvi s svoje nove oblike. Prerojen sem vstal in se odel v prosojno tkanje črnine, ki je poudarjala belóst moje kože, nisem namreč več potreboval telesnih tekočin, da bi krožile po mojem telesu; postal sem živa skala.

***

Kot umetnik podal sem se med ljudi in hlastali so za mojimi stvaritvami, iskali so me v sebi in si na obraze slikali izraznost mojih potez. Vsak me je hotel vsaj kos, da bi zakrpal sebe v izpolnitvi, misleč da sem celota.

Ljubil sem se in z isto močjo ljubili so me oni v trpljenju, čuteč zapuščeno ból, ki sem jo bil sam izdal.

Prisega

V laseh sem našla dim, ki mi je nekoč polzel med prsti.

Iztirila ne bom.

Svila [Vlakna rekonstrukcije]

Brezvetrje je ohromilo ptice sredi leta, s svojo gluhostjo udušilo brenčanje žuželk in ustavilo še poslednji trepetajoči list, kot bi hotelo vsak drobec trenutka raztegniti v neskončno dobo koprneče negibnosti. V vzdušnice požeruhov se je lovila lepljiva para počasnosti; niti teža zraka, ki je redčil živelj, ni mogla omajati temeljev raja zadovoljnih gosenic.

Deblo in vejevje gostiteljskega drevesa je prekrito z mehkimi rjavimi telesci ličink pod ostrim očesom skoraj neopazno migotalo, njegovo zelenje izginjalo v stotinah neutrudljivih čeljusti. Približati se robu krošnje je bilo skoraj nevarno, tako kot vsak pobeg izven množice enakosti; to je bil edini gib posameznika, ki ga je trop neštetih oči takoj zaznal in mu namenil kanec pozornosti.

Gosenica, ki se je nekoliko oddaljila, je z drobnim pogledom mimobežno oplazila okolico, ki jo je počasi puščala za seboj in se bližala nenavadnemu bitju, ki ga je bila po nesreči zapazila. Njeno telo je bilo podobno ostali množici, rjavkasto podlago so krasili črni šopi dlak, a bila je prav posebno ljubka.

»Zakaj si tako daleč od nas?« se je pozanimala in se zazrla v teman brezobličen omot.

»Žal mi je.« je odvrnil šibak glas. »Želela bi si priti bliže.«

»Nočeš!« je ugovarjala gosenica. »Trma, tako te bom poslej klicala.«

»Buba sem,« je rekla Trma.

»Pojdi z mano, gotovo si lačna.« jo je preslišala gosenica in jo vzela s seboj.

»Težka sem.«

»Nič hudega, vseeno si mi všeč,« ni izgubila veselja.

Postopno sta se prebili v središče in rjava gosenica je trudno odložila svoj novi tovor pred noge. Preiskujoče ga je pogledala in odloženemu namenila nadvse spodbuden smehljaj.

»Poglej koliko nas je! In vidiš koliko hrane? Pojedina. Poslastica!«

»Oh, hvala ti,« je vzvalovil žametast glas. Telo bitja, kateremu je pripadal, se je kričeče iskrilo izpod zlataste meglice šopkov dlak. »Posladek bi mi prijal,« je dejala najčudovitejša izmed gosenic in se zazrla v bubo z lakomnimi očmi ter se ju oprijela.

»To je Trma,« je vedro rekla rjava gosenica in potegnila bubo zopet k sebi. »Moja prijateljica je.«

»Ne glejte sramote, s katero se hvali naša sestra,« se je nasmehnila zlata gosenica in obliznila svoje sijoče zobce. »Minil vas bo tek.« Množica je kot eden sklonila glave in še z večjim zagonom goltala brstje.

***

»Boš vedno tako nebogljena?« jo je med žvečenjem zaskrbljeno vprašala rjava gosenica.

»Ne vem. Morda lahko počakaš, da se opredem s kokonom,« je omrtvelo odvrnila buba in njen predlog je izzvenel v prazno ter se kot preslišano vprašanje izgubil med plastmi strahu.

***

Odkar je čas preživljala z bubo, se je njena lakota krepila, veselje do pojedin je usihalo in venela ji je volja do življenja. Težko se je prebijala do zelenja, zanjo je vedno pogosteje zmanjkovalo prostora. Za gosenice je odsotnost hrane znak oslabelosti in borba za preživetje; liste, ki so ji pripadali, so ji odžirale močnejše in bolj lačne.

»Sedaj izgledaš tako votla,« se je poslovila rjava gosenica. »Zbogom, Trma.« Njeno telesce je izginjalo med vejami, ko je odhajala. Bila je tako ljubka.

***

Dušljiva poletna toplota ni pojenjala niti po volji zlate gosenice, ki se je lenobno, a odločno bližala bleščečemu zamotku. Vse, kar je sijalo ali se svetilo, jo je privlačilo še bolj od hrane, ljubila je namreč blišč in lepoto, v katero se je odevala s tihim pohlepom po lastnem žaru. Zagrizla se je torej v svetal omot pred seboj in zabolele so jo čeljusti, da je odskočila.

»Poškodovala si me, nesramnica!« je ogorčeno vzkliknila in pahnila kokon proti tlom, kolikor je mogla daleč od drevesa.

***

Letni čas je na plečih nosil brezčasje, drevo odeval v paradiž večnega stanja brez napredka. Lakota in sitost sta postali eno, med nočjo in dnem več ni bilo razlike. Gruča jedcev se je množila, drevo je hiralo in se veselilo vsake dežne kaplje z obupom pričakovanja spremembe. Tedaj je prišel dan, ko so gosenice za daljši trenutek odtegnile čeljusti od hrane, zakaj mednje je nenadoma zašlo bitje, kateremu so se na moč čudile; svetlikajoče se telo mokasto bele barve je nosilo krila, ki niso bila namenjena letenju.

»Vrgla si me kanibalom,« je z mehkim tonom reklo ljubki rjavi gosenici, ki se je zvijala pred njegovimi nogami.

»Odpusti mi,« je tožeče odvrnila gosenica. »Vladala nam je lakota, vsem nam, odnesla sem te med lačne, kajti tudi ti si bila lačna, le naučila si se zatreti zavedanje.«

»V svojem bistvu pripadam vrsti izgubljenih, a celo nam je dovoljeno zaiti,« je rekel beli nočni metulj in se zasmejal z bolnim krohotom. Z mehkimi krili je bil namreč oplazil zlato gosenico, ta je ob bežnem dotiku vznejevoljeno vztrepetala in toksini pod njenimi zlatimi šopki so zažareli z besom v polnem strupu sovraštva. A čez čas se je umaknila, zakaj ni bil več dovolj šibak, da bi ga hotela poznati. Njegov smeh je bil preveč boleč.

»Jaz sem te našla,« je otožno dejala rjava gosenica in se zazrla v nočnikova sestavljena očesa. »Našla sem te in ti dala jesti. Bila si mi ljuba, kot mi šibkost ni bila še nikdar.«

»Vlačila si me s seboj po vejah in med mojim postom žrla najin čas,« se je nočnik obrnil stran od gosenice in v očeh je začutil svetlobo dálje. Noč je padla, ko se je obrnil nazaj proti nji in množica je ni zaznala, le oči rjave gosenice so sijale v demonski luči.

»Tako lepa si,« je rekel nočnik. Zaletavo se je je oklenil in ni je več spustil. Skoraj je obmirovala.

***

»Kako pogumen si, da prideš med nas, razgaljene, v kostumu,« mu je priznala bližnja izmed gosenic.

Nočnik ji je toplo vrnil prijaznost nasmeha: »Jaz sem maska vaše zabave, a glej, ne nosim je. Vsem nam je biti blagó.«

Svetloba bližnje murve se je krepila; z osuplostjo so zrli v drevo, ki ga je goltal blazen sij.

»Prišel sem, da umrem s teboj,« je rekel nočnik in pobožal svojo rjavo gosenico.

»Je mar svetloba smrt?« je vprašala in v očeh ji je zagorela bojazen.

»Smrt in svetloba sta del preobrazbe,« je neprizadeto odvrnil nočnik. »To je moja doba in vi ste sovpadanje.« Če bi mogel leteti, bi se zagnal v njene oči …

»Moje potomce bodo pomorili z vročino pare in rodila se bo tkanina moje krvi.«

Val vročine je kosil z enakomernim sunkom, njihov konec je bil hkraten, a zgodil se je ob njegovem času. Njemu in večnim larvam je bilo namreč dano umreti od iste roke.

Njuni trupli sta padli nekoliko pred drugimi, pogin jima je z isto kretnjo pogasil plamen pogledov.

***

Vlažen hlad jutra je božal kitajsko princeso in se kot odmev v plesu budnosti odbijal od stropnih obokov. Počasi je razpirala veke in v kristalno jasne oči lovila čisto svetlobo. Njena koža je bila najnežnejši porcelan, razgaljen v božanskem tkanju škrlata.

Bioluminiscenca [Pepel samovžiga]

Tako samo je telo, ki ostane na otoku, ko tisto, kar ga je do tja privedlo, že zdavnaj odide, in osamljena je njegova duša. Golta ga brezčasnost, večnost ga pokoplje v pesek pod žgoče opoldansko sonce, da zalebdi v lastni brezkončnosti, in ne zaveda se, da je nekoč prav samo molilo za smrt minljivosti, saj hrepeni po koncu zavedanja.

Tako se oddaljita, duša in telo, drug drugemu postaneta zapuščena tujca, občasno se stakneta in otrpneta v krču bojazni do bližine, čeprav hkratno lebdita v istem pasu dolgočasja, nezmožna poleta. Telo prešteva vzhode in zahode, a duša zanika obstoj časa, oba sijeta v goloti, a drug za drugega sta slepa; ne znata zagristi v spoznanje, saj ne najdeta pravega drevesa, ujeta v labirint tavanja.

Medtem ko duša brezbrižno dovoljuje slanemu zraku, da ji otopi čute, si telo išče dejavnost; šibko je, a vendar se mu toži po kopnem. Brska za trskami, sestavlja jih in lepi, potrpežljivo je in vztrajno; za orodje poprijema, dokler pred seboj ne zagleda prve oblike, in kakor hitro je mogoče, ji nadene ime: Splav. Povsem se preda gradnji, na dušo pozablja.

Tako mehke so rezbarjene poteze lesa, da so skoraj človeške, izraz obličja ostaja prazen, a vendar je mehak in njegove oči so tople, pričakujoč vžig ognja v njih tlé kot neizgorljiva žerjavica. Tako sličen je sorodnemu bitju, da vabi k dotiku.

»Lahko bi skupaj zagorela,« pravi splav telesu. »Osvetlila bi otok in mu vrnila toploto življenja. Najin pepel bi se združil in zaplul z morskimi tokovi do celine.«

Še preden izpregovori prvo besedo, se ga telo že oklene, sliši blagozvočnost njegovih besed, a ne more umeti pomena. Nasmiha se in kosu lesa pripoveduje svoje zgodbe, dih lovi še zanj, in ima ga, da bi mu podarilo kos srca, le da bi slišalo tuje bitje bližine.

Otok ne pozna ne noči ne dneva; zapuščen otok je večna doba sivine, brezkončna praznota prostorja, v katerem vsak vdih zahteva neznosne napore, z izdihom izginja intenzivnost zadnjih sledov barv.

»Vidim iskro sončnega vzhoda,« zamaknjeno pove splav.

»Slediva ji!« se ga oklene telo s praznimi očmi in se brezglavo vrže v morje strupa, medtem ko duša s posmehom ščuva čeri, da bi ju razbile. Brezdušno telo bega proti propadu, raztelešena duša nikdar ne najde obstanka in spokoja.

Zdaj se splav oklene telesa in si ga lasti, nad gladino ga držijo tuja ukradena pljuča in iz prsi izruje srce ljubljenemu, da mu kri bušne v toga izrezljana lica.

»Vrniva se,« ga poprosi izvotljeno telo počenega glasu.

»Ti si stvaritelj in jaz tvoja kreacija, drug brez drugega ne preživiva.«

Tisoč tokov ju nosi okoli otoka, njuna enost gnije v neštetih krogih, obraščajo ju alge in morska bitja žro ovenelo meso.

Tedaj ju zopet butne ob obalo, zaletita se v senco duše, ki se ob vsaki plimi skriva po duplinah drevesnih debel.

Drobna luč se iznenada izriše pred njihovimi pogledi, blaga svetloba tavajoče žuželke postane plen, še preden se duši predstavi kot vaba. Krešeta se pogleda lesenih in sestavljenih oči; prhneči ostanki splava in njegovega telesa se upirajo koncu. Prežete s težko vlago jih vžge iskra življenja.

Sivina ločenosti zaide hitreje kot sonce, kresnica plove med koprenami oblakov z lanterno zelenkaste svetlobe. Zlita z dušo je prinašalka luči.

Ostanki

Včasih se Sebičnost prekrsti v Dobroto, njen svetal obraz zasije v otožju, izraz trpeč zastane. Takrat si Iznajdljivost nadene pronicljivo masko Zlobe, nabrusi si nohte in pobeli zobe, prasne v nekakšen zapeljiv krohot, ki jo stresa kot božjast, in zapleteta se v krvav masaker.

Fantast

Nočem tvojih predmetov v svojem prostoru.

Nočem tujih oči v svojem oknu.

Pretežko breme sem, da bi me mogel nositi.

Ne želim si tvoje krvi na papirju.

V tvojem ne obstajam, nikjer ne obstanem.

Ljubim v nočeh lastne premike.

Blodnjak

Poti do zavetja so dolge, položne in široke, zavite kot ceste do pekla iz pravljic. Obsijane so z najtoplejšo in najsvetlejšo svetlobo sonca ter najhladnejšim sijem meseca. Urejene so in vabijo človeka na potep, dušo na oddih, obljubljajo majhen beg ali prijeten sprehod. Obdane z lično urejenimi živimi mejami na vse strani širijo cvetoča polja, nebo je vzorčasto od ptic, včasih se skrivajo pod krošnjami v srcu drevoredov.

Vsako tavajoče bitje je v začetku brez oblike, počasno je v svojem gibanju in okorno, zlahka zaide na tujo pot, še lažje skrene s svoje. Zato se poti do zavetij nikdar ne cepijo na stranpota, tako prepričujejo, da držijo neprelomljivo obljubo. A njegova čutila so zakrnela; poboža ga lahen vetrc in prepusti se mu, izgubljen v vrtinčastem viharju, ujet v nezavedno.

Stala sem ob začetku stopnišča, objemalo in poljubljalo me je božanstvo, z mrzlo sapo mi je sešilo in vpelo krila v vdolbine mojega hrbta. Zletela sva v vsemirje in se zlila v eno ledeno kroglo, prebijala sva sonce za soncem kot polovici ene duše.

Hoja je dolgotrajna, vsako trajanje, ki ni spoznano za kratko, je utrudljivo, urejenost in simetrija načneta prevelik kontrast navzkriž nemiru duše. Svetloba prične rojevati slepoto in toplota se zlije v opeklino, krošnje nudijo mrakobo, a njihovi tanki listi prepuščajo ognjene žarke. Pesem ptic se v ušesu spremeni v groteskno vreščanje gnusa in pokola, nebo je umazano od črnih pack, ki pred očmi poplesujejo kot premikajoče tarče, razdalja do cilja obljubljene dežele ostaja enaka. Okolje se prerodi v posmeh, ta pahne v tek.

Presegla sva hitrost svetlobe in vse oblike časa, vzpela sva se nad najvišje, da bi zavladala kozmosu. Najini človeški telesi sta neživo obstali na zemeljskih tleh in opazovali najin vzpon z občudovanjem in srdom v oglenih očeh, lačni življenja. Njun nemir je obrodil ogenj, ki je okolje spreminjal v prah, kamenjali sta naju z razbeljenimi udarci. Nobeden od ostrih drobcev ni ranil najine površine, a najino hladno jedro se je razdvajalo in brazdalo razpoke v ločitvi, postala sem ščit najvišjega in zasijala v ponosu, nosila sem grb in ime časti. Zvijala sem se in krivila kot pod orodji kovača v slapu kovine, obdala sem božje s plastjo zaščite, a vročina me je pričela taliti, jaz sem pretalila glavnega izmed bogov.

Upehanost ne pozna minevanja, tok sedanjosti naprej s seboj odnaša preteklo, sproti golta prihodnost, bitje več ne lovi diha, preganja lastno obliko, a ta ga pričaka šele ob koncu. Kdor vztraja naprej, mu je dano najti odrešitev, obupanec, ki se vrača nazaj, je za večno pogubljen. Ozrtje je greh, ki vkoplje v kamen.

Tistega dne je zapadel svinčen dež, za njim je pristala najstrašnejša toča vseh dob in pomorila vse, ki so klonili pod udarci. Najin duh je prepojil zemljo in se počasi vračal v najini prebičani telesi. Njegovo nadzemsko telo človeka se je prebudilo v novo dobo, okrepljeno in močno. Obležala sem med sajami, v prsih mi je zijala luknja, kos mene je vpel vase in me presegel. Bila sem manj snovna kot angel, izgnan iz nebes, vredna manj od ptice, sklatene z neba.

Pred koncem se pot razširi v širok pas, ob straneh je zamejena z vijugami grmičevja, zrak je rumenkast od cvetnega prahu, zvoke ptic uduši brenčanje tisočev čebel, ki se zaganjajo v cvetove gloga in češmina. Vonj po živem iz popotnika begunca izvablja omamo, ta sledi med vejevje, ki sega vse više, da bi zgrabil živelj. A prešibak je, da bi ga dosegel, zato omahne v počitek.

Vsak sen je bil kakor plod z drevesa spoznanja, ugriz vanj kot stoječe sanje nezaupljive živali. Lebdel je meter nad tlemi, njegovo hladno telo je ležalo v sloju negibnega zraka, z očmi široko odprtimi v smrt, z zasteklenim pogledom v obok neba. S konicami dolgih prstov sem se dotaknila njegovega čela in kožo pod mojim drsenjem je oblila vročica, ne da bi se zdrznil. Kri je zakrožila po njegovih ustnicah, da jih je razprl in govoril z mehkim tonom, govoril jezik, ki ga moja ušesa niso mogla spoznati, besede onstranstva.

Spanec postane edina nemrtva oblika obstoja, zasvoji ga in priklene ob tla, nase. Tanek pas žive meje ostane med dušo in telesom kot most ali meja, da si celota ne opomore, ne zmore se vrniti od koder je zbežala …

V primežu večnosti obstane dvojnost, ki poseduje premalo moči, da bi dosegla spokojnost.

Stala sem vzravnano, nisem se ganila z mesta, strmeč v njegov obraz sem molčala, vsak moj dotik je bil odgovor, ki je odletel mimo njega pod oblake. Videla sem njegovo čutenje, pordela usta so se mu krivila v smehljaj, medtem ko me je oblivala zona. Ne spominjam se, koliko noči je minilo med najinim dialogom. Prebudila sem se z golim razoranim hrbtom v središču glogovega trnja, da bi se zagrizla v korenine.