Obsesija v telo zagledane misli

Da bi dosegla rob v svetu molka, odpotovala je skupaj s svojimi besedami mimo vseh strani neba. Kdo bi jo razumel, ako se vrne?

Ovedel sem se, da je ne bo nazaj. Nasmehnil sem se, da me ne bi ganilo. Si je zapomnila ostro lepoto mojih zob?

Vsak konec sveta se mora nahajati v puščavi. Tako se dogaja že od nekdaj, o tem pravijo besede najstarejših pravljic druga drugi na porumeneli preperelosti listov, saj njih samih nihče več nikomur ne pripoveduje. Tako se pač dogodi, da potihne še zadnji oslabeli glas gluhega pripovedovalca, ko naposled ugleda, da ni več nikogar, ki bi želel prisluhniti zvenu njegove misli.

Vedno se mi je zdela nekam odmaknjena. Nerodovitna.

Pot do puščave je edina dolga in utrujajoča steza, po kateri lahko človek stopa, ne da bi se postaral. Kajti nje dolžina je varljiva; žeja ga, še preden resnično dospe do prvega drobca peska.

Tam, kamor se je namenila, ji gotovo ne bo všeč. Spomnim se, da mi je nekoč omenila, da slabo prenaša vročino. Pa tudi sicer sem opazil, da je hladna. V njenih očeh nikdar ni plamena, pravzaprav v nji ni nikakršnega ognja, kjerkoli sem ga iskal. Samo poblisne se včasih iz njenega pogleda, in še to je le bežno iskrenje, iz katerega nič ne more zagoreti, kot sproti gašeno je in zahteva prave besede.

Med mnogost peščenosti se ujame, ko začuti svojo edinstvenost, potem more čakati na kačo, ki ponuja pomoč iz osame. Pa je vendar ne opazi, dokler mu sama ne da vedeti, da ga je zapazila. Njen dotik je gibek, ko oplazi gleženj, a vendar se nekoliko zatika ob lepkost kože.

Gotovo se bo izgubila. Ne znajde se v poplavah časa in prostorja. Zmedena je, pravzaprav. Vedno je hotela, da jo vodim. Zdaj me ni več, ker me je pustila za seboj. Nima me več, saj ne pojdem za njo.

Ona več ne ve, ali je človek, vedno več pozablja. Le sebe nosi s seboj.

»Moraš mi povedati, česa si želiš,« ji pravi kača.

Veter hoče, misli, da ob njem hitreje teče s časom. Prehitra je v mislih, zato se čuti počasno v telesu. In vedno zahteva od vsakogar prav tisto, česar ji nikdar ne bi mogel dati. Ničesar ne reče, dovolj je močna njena misel sama. Vrnil sem ji dotik, čeprav je nisem imel namena užaliti. Rekel sem ji, da gibanje je veter, nisem je izpustil.

»Rada bi odšla. Veter tu pogrešam,« zavzdihne v odgovor.

Tako brezizrazni so obrazi plazilcev, in vendar je opazno, kadar se ti sredi puščave muza kača.

»Mar vode ne pogrešaš?«

Hočem jo, a tako je spolzka! Izmuzne se med prsti, dotik se je ne oprime, v svojo muhasto strugo ponika, izginja. Strmim za njo, ker je ne poskušam zadržati. Le pogum pogleda mi še ostane.

»Lahko odidem s tabo?« odvrne.

»Čakala boš. Lahko počakaš name. Zdajle še nisem lačna. Sicer pa slišala sem, govori se v teh krajih, da nekoč prišel je sem majhen deček rumenih las, na vrveh prinesle so ga ptice. Zdaj je najbrž že kaj zrasel. Čeprav ne vem, ali še kdaj pride. Morda. In potem bi lahko odšla skupaj, če bi hotela.«

Vedno jo vidim, spred oči mi ne bo izginila nikoli, saj si jih ne upam več zapreti. Nehal sem spati, od čuječnosti se utegnem utruditi, a ni mi mar. Se bo kdaj ozrla po meni?

»Ne vem, kaj mi je storiti. A tega dečka bi rada videla.«

»Torej mora priti.«

V pesku leži, skoraj negibna ter čaka. Nanj. Tudi njena koža je postala podobna pesku, slična mu v svoji sipkosti, vendar je prepričana, da jo bo našel. Nekoliko je ovenela, a v nji se skriva še nekaj vlažnosti, da se ne more še docela presušiti, da ga še more sprejeti. Vedno bolj porozna postaja v svojem pričakovanju. Se boji?

»Morda bo tu in ti ga ne boš videla. Ah, ne glej! Pazi. Čuti.«

Prisežem, nisem še bil spustil vek v času svojega opazovanja, da bi jih zatisnil. Kljub temu nisem videl gibanja njegovega prihoda; kot bi mogel dospeti brez poti, brez ceste, brez premika – pojaviti se. Brez peruti, ob njem nobene ptice. Drugačen je bil, kot si ga je predstavljala. Ničemur ni bil podoben. Mislila je, da mora biti še vedno otrok, da mora otrok ostati, ker ga ni videla odraščati. Zato ni opazila njegove višine, sama sebi se je zdela zdaj majhna in drobna. Dovolj so ji bili žitno rumeni lasje, v katerih se je hotela izgubiti, neskončno polje dokaza.

»Daj … Pojdiva.« je zašepetala.

Sklonil se je tedaj nadnjo, ubiti sem ga hotel, ko sem opazoval kako si jo jemlje. Govoril sem in nisem mogel prenehati. Mislim, da sem kričal, jakosti se nisem zavedal. Votlo je donela pod njegovimi dotiki. Penetracija v luknjičavost jaza. Izginil je. Gmota. Izginila je.

»Zdaj sem lačna,« je zavzdihnila kača, se ozrla proti zvoku. Bila je hitrejša od pričakovanja.

Gladke luske sem zaslišal, enakomerno drseče med peskom v zvoku elegance, še preden sem jih začutil. Potem sem vedel – izginil bom.

»Pozdravljen.«