Strmoglavljenje

»Ozrtje je greh, ki vkoplje v kamen.«

Tu postanem, a moje oko niti za trenutek ne počije, v nebu me izgublja, iščoč zavetje oblaka, da ne pozabljam; bila sem zmedenega dečka čudna ptica. Mislila preveč in hotela, da bi slišal. Prosil je, ubogala sem in molčala, saj težak mu je bil moj glas. Nagradil me torej s svileno pentljo, jo zavezal mi okoli gležnja. Med tisočerimi enakih bi me zmogel prepoznati, a tem le dal zavidati je sijajnost svojega blaga. Trdno jo je zavezal, da bi je ne izgubila, da bi je mi ne ukradel veter, da bi je mi ne razparali nevoščljivosti kljuni. Da bi je ne znala odvezati? Ah, saj nisem je hotela! Moja nožica izgledala v nji elegantna in v vsem bitju sem postala živa: v gležnju trepetal je utripljaj krvi, nenadoma imela sem srce!

Rad je imel jesen, v katero se je lenobno prevešalo pozno, utrujeno poletje. Jaz sem se je bala. Zrak je postal gostejši in vrtinčil se je počasneje; tako je neopazno izganjal dotike toplote in me odeval v negibnost. Dih mi je bil otežen, morala bi bila oditi z ostalimi tik preden bi me zazeblo. Pa sem jih spregledala.

Mislim, da je začutil moj nemir, da bi me potolažil, mi je izdelal darilo. Sij srebrnega filigrana me je za trenutek oslepil, nemočno sem zamežikala.

»Mi bo tu toplo?« sem vprašala v krhkem glasu.

Molče se mi je nasmehnil, na stežaj odprl vratca. Prestopiti mi je bilo prag razkošja kletke.

»Seveda, zdaj greš lahko kamorkoli z mano.« je rekel blago.

Stisnila sem se v kot, iščoč zavetja v hladu kovine. Zatisnila sem veke in poskusila zaspati, a bilo je nemogoče. Od zibanja mi je postalo slabo. On stopal je trdno in previdno, da me ne bi premetavalo, medtem ko je nosil najino kletko. Iskrenost njegovega prizadevanja me je užalostila. Ko se bo utrudil, me bo odložil, sem pomislila. Kako bom tedaj odletela? Neumnica, kako sem lahko zamudila let lastne jate! Izgubila sem smer, juga nisem čutila.

Za seboj sva puščala cesto žametastih peres, ko je hodil križem po deželi. Ljudem se je pričel vtiskovati v spomin, to ga je begalo, ga plašilo, ker ni razumel. Sovražil je sled svojega življenja, nikdar je ni dopuščal. Vedno bolj molčeč je postajal, njegova jeza me je bolela, čeprav ni bila usmerjena vame. Davila me je želja, da bi se oglasila, a ostala sem tiho, ker sem vedela da ga moj glas utruja. Potem napora nisem več vzdržala,  s telesom sem pričela zaganjati in butati ob stene kletke, da bi ga iz zamaknjenosti zdramil njen trušč.

Le malo moči sem še imela, ko me je njegov pogled končno našel. Obmirovala sem in v pričakovanju me je treslo. Moja gola koža v potrzavanju odbijala se od njegovih oči. Srd je stanjšal njegove ustnice v grobo črto.

»Kje imaš peresa?« me je zarezalo vprašanje.

»Peresa? … Izgubljena …« Oblil me je sram in moja glava je klonila pod krivdo. Moja izdaja ga je udarila zahrbtno, da sem se mu studila.

»Kakšne vrste ptica izgubi lastno perje!« Ni mi verjel. Ali verjel je, da sem ptica?

»Ujeta! Ujeta! Ujeta!« Jasa, polna vran, je kričala.

»Veš, da sem selivka.« sem mu odgovorila.

Nič več ni govoril, vedel je da sovražim molk, da tišina je ogromna gmota, prek katere se ne zmorem prebiti. S težkim vzdihom je odložil kletko na belo skalo poleg sebe. Osvobojen bremena je zadihal, odškrtnil vratca.

»Iztegni nogo,« mi je ukazal. Zganila sem se in jo poskusila premakniti. Ni šlo, zameglilo se mi je od bolečine, padla sem vstran kot glinast golob, ki ga podre sapa.

»Ne morem. Tako me boli, oprosti,« sem zaječala.

Zdaj mi ni več mogel pomagati, sem vedela, in nisem mu zamerila. Bila sem hvaležna, ko si je nadel usnjene rokavice, da me je izvlekel skozi odprtino in me odložil poleg na skalo. Potem je odšel, hitreje kot bi se razblinil in dolgo nisem zasledila ničesar o njem.

Ko ga ni bilo več, sem se lahko lotila traku, ki me je neusmiljeno stiskal v gležnju. Kljuvala sem in zgrabila me je trma, vroče me je grelo od ihte, v kateri sem slepo zabadala svilo, da bi se niti natrgale. Vozla bi tako ne znala odvezati, zato se tega nisem niti lotila. A početje je bilo vseeno zahtevnejše od puljenja peres.

Ne spominjam se, koliko časa je minilo do osvobojenja. Morda v zamaknjenosti sploh nisem opazila. In niti ni bilo pomembno. A ko mi je vendarle uspelo, se je v meni nekaj spremenilo. Oteklina dolgo ni splahnela in prikovala me je na mesto. Ko je izginila, sem nenadoma občutila nekakšno izgubo. To mi ni dalo miru, saj si nisem znala razložiti; v resnici sem izgledala bolje, v gležnju me več ni zbadalo in tudi perje se mi je počasi obnavljalo. Nisem se več zdela gnusna.

Razumela sem šele po tistem, ko mi je uspelo zopet vzleteti. Domače sem se počutila v mrzlem zraku, prijalo mi je lebdenje v pršu dežnih kapelj. Ničesar več ni bilo, kar bi krožilo po mojih žilah. Voda je oblivala moje prsi, dvigajoče se od diha, a v njih kamen je obstal v negibnosti.

Preletavala sem ogromne kroge, za smer mi je bilo zdaj vseeno. A vrišč, ki sem ga na lepem zaslišala za seboj, je presekal mojo zamaknjenost. Približeval se mi je z nenavadno hitrostjo, poganjal me je v beg.

Tedaj sem prepoznala njegov glas, a besed nisem razumela, zato nisem hotela zopet verjeti vanj. Nato so vse besede izginile, ostalo je vpitje, pomešano v krikih moje groze. Sprva si nisem upala obrniti glave, nekaj me je zadrževalo. In vendar sem se na koncu ozrla.

Ogromna ujeda je v krempljih krčevito stiskala svojo žrtev in krožila naokrog, da bi se bahala s svojim ulovom. Plen je bil deček, ki je v roki stiskal eleganten povodec, ta ga je povezoval z zlato okovano ovratnico, v katero je bil vklenjen ujedin vrat, okoli gležnja pa mu je bingljala težka zlata kletka. Hotela sem ju osvoboditi, a prizor me je ohromil, pred njima padla sem na tla.

Morala bi preslišati glasove, se ne zmeniti za nič, kar bi lahko razklalo tok moje poti, to sem bila uvidela prepozno. Začel me je grabiti obup in strah, da se več nikdar ne premaknem. Z vročimi solzami sem omočila travne bilke, da jih je scvrlo. Srce mi znova zabílo v kamnitem telesu.

Videla sem njegov padec. Oziral se je k meni, misleč da sem kamen, s katerim se bo branil. Premalo se je stegnil, da bi me lahko zalučal. Ujeda je zlovešče krožila nizko nad njegovim telesom, čuteč njegovo razrvanost. Nato je spet predirno kriknila, čutil je novo obtožbo.

»Če bi ne padla, bi pač zmrznila. Saj tako ne bi našla juga.«

»Trapa! S toplino te je zamešala,« je zavreščala ujeda. »In vendar je ptica!«

»Brez perja?!«

»Ti si jo oskubil.« se je zagnala vanj.

Žal mi je bilo zanj, ko uvidela sem, da resnično ni razumel. A moje solze so se bile že ohladile, zato niti njihovih sledi ni bil zapazil. Sedaj sem si želela izpregovoriti, da bi ga obdala z neprijetnostjo svojega glasu. Ko bi mogla, bi mu povedala za svoj boj z bolečino. Takrat, da bi ga ne bolelo moje ječanje, pulila sem si peresa.

»V belih rokavicah odel sem jo v razkošje!« je zavpil.

Ujeda je nagnila glavo vstran, nekoliko postala, ga pogledala ostro, a z nekakšnim pomilovanjem. Ga z vso eleganco in prefinjenostjo zaprla v zlato kletke.

»Oteklina se je rodila iz svile tvoje pentlje.«

Utrujenost je omajala jakost njegovega glasu. Njegov prostor je postal molk, njegov čas tišina. V neizbežnosti okamenelega dialoga njegovega stoka z mojim bítjem. Če bi imel peresa, bi si jih lahko izpulil. Če bi imel kljun, kot ost lahko bi sejal rane … Če ujet deček bil bi ptica.