Izpiranje dotika

Utapljali smo se dolgo. Od valov smo bili močnejši v številu, zanašajoč se na njihovo jakost smo upali, da nas uspejo ločiti. Bilo bi dovolj, ako bi usmiljena gluhost legla na naša ušesa, med kričeče tujce, polne sovraštva do vzkrikov drugega bitja, prisotnega v sebi prilaščenem prostorju.

Slano nas je žejalo in goltali smo peno, ki je bila zasejana med naša zakrčena telesa kot od ranjenega neba izpljuvan bes. Premetavalo me je med udi, me vleklo v globine. Na površje me je vsakikrat znova izvrglo kot truplo, saj bila sem vseenost sama, vržena v tekočnost čutenja. Na morju ni mogoče uzreti konca življenja: dih nad gladino ali pod njo je edino, kar se ponudi kot vprašanje izbire.

Preklinjala sem praznoto svoda bolezni, ki me je izvrgla in sovražila jo s strastjo vsake misli. Počivala sem na splavu najhitreje izmučenih, njih dlani so se sprijele šele utrujene in mrtve. Zagabilo se mi je spanje.

Uzirala sem prikazni in ogovarjale so me njih slabotne sence. Tvoja senca je izmed njih ostala molčeča, vzela si ji vse besede. Rekla si, da je praznina sreča. S slastjo sem vpijala raskavost tvojega glasu, dokler nisem razpoznala tvojega obraza. Kot angel biti bi morala z belo kožo, a tvoja polt je presevala bolestno rumeno in bila slična moji. Nisem ti verjela in razblinila si se. V urnosti pozabila si na senco.

Ozrem se na nebo in tam čakaš, tam pričakuješ to ozrtje in zdaj je tvoj obraz še bolj rumenkast. Le luna si na kužnem nebu, kulisa vpeta brez kontrasta. Splašim se, ozmerjam te z lažnivko in vem, da si ogledalo, v katerega mi je dano strmeti po tistem, ko z rok izmijem vso bojazen. Tvoj sij mi cvre tkivo v jedkanico, s šepetom se prelijeva v steklo.

Njegov odsev mi je postati. Potem pravi, da se lahko zaljubiva. Občuduje se, medtem, zmožna sem strmeti vanj neprizadeto; ne trenem, ne klonim, ne utekočinim se. Pogoltne me spet praznina in me dvigne od tal. To je trčenje s srečo! Zato sva hladna in ubijem naju nezavedno.

Razklan mi v prsi psuješ relief krivde. Naposled se tarem jaz in ljubiš se v vsakem koscu mene, ogledala! Želiš se gledati, dokler ne izdihneš. Izjočem vode, da te pokopljem v sebi. Prostor sem, zato ne potrebujem odseva. Ubita kričiva. Glušiva. Pozabljava v obliki. Vsako steklo se razbije, vsak odsev konča razblinjen. Nikdar se ne končava.

Medtem ko mesec zahaja, razrežem strah in razpiham njegove delce. Kiham rumeni prah, šepet ne potihne.

»Sreča je, kadar postaneš oblika.«