Njene poteze so v nekem dnevu odtekle izpete v obrazu drobnega otroka, izgubljenega dečka, ki je nekoč iskal objeme v iskrah pogledov. Najti zna odseve, v tisočerih drobnih koscih oblik lastnega telesa, skupni duši sličnega mozaika. Bolezen je, sredi sadovnjaka se pne nad vejevji in drgne se ob debla, da jih okuži, ogrne s plaščem zapeljivosti, obleče v zagnojenost svojih ran.
Oklene se vsake jablane; tiste, katere plodovi so mrliško beli in jih grize s krvavim ustnicami, in tiste, katere jabolka so bolj rdeča od spoznanja. Počasi jih ljubi in mednje seje sovražnost, ogleduje se v gladkih lupinah plodov, odstirajočih v pogledu, ter se jim nasmiha z jasno ostrino, takrat zasliši tuj glas izkrivljenosti svojega odseva, ki šepeta oslajene besede: da bi odšla stran, naj odide od vseh drugih debel, razen od tega drevesa, naj kriči in posluša le en sam glas in ta ji bo pravi.
Mnogo je glasov in pravi je vsak, ki ga želi zaslišati; ta je tih in šepetav v nekakšni zamaknjenosti, a vabljiv v svojem neuklonljivem zanosu. Zvočnost tistih, po katerih se ne ozira, je le hreščanje, umazanija hrupa, ki polni praznoto čistosti. Presliši jih s preprosto željo enostavnosti, posmiha se jim medtem ko se zaganja v debla ljubimcev.
Čez čas jim čudna zgrbančenost preveje liste, kot starikava koža se guba in krči in zvija. Odpada v vetru, odpada vse in odmira. Odteči želi skupaj z njimi bolezen, pod roko z njimi čez prag odrešenja in konca. A ona že neštetokrat oškropljena je s smrtonosnimi strupi, odporna in trdoživa, le hladno tihotapi se v pljuča sadjarjev, zatika se v njihov dih z lepkim oprijemom.
Z dežjem se vtira v listne žile, od žeje korenin vzpenja se vse do krošnje, že ima novo obliko v kateri je zaplala že tolikokrat, da se več ne utegne spominjati. Zaljubi se v to enost, v vsako enost izmed mnogih. Porazgublja se v vzporednostih, s pehanjem za odrešitvijo, v čutenju lahno bližnjega konca.
V neskladni sočasnosti klonijo debla drug za drugim, hitreje kot kadar se drobe krošnje pod težo snega, a s čutno mirnostjo, kot odpravljale bi se spat odhajajo na popotovanje združitve v propadu. Ona z izbranimi vstopa v preporod.
Ostala obstanejo, večno vkopana v trdnost pozabe, mrmraje v hrupu elegije padlim.
Vsaka živa stvar bije svoj boj skozi svoj vek, ogrožena od jasne strele in hinavske, plazeče nevarnosti. Mladost v vitkem, prožnem vejevju in starost v lišajih bolezni in utrujenosti od kroženja življenja.
Človek se seveda vmeša z dvojnim rezilom zdravila in strupa. Ne razmišlja dosti, da je jabolko namenjeno tudi njemu in da ni vseeno kakšno je. Klonil bo, tako kot debla.
Človek se včasih preveč spoprijatelji z boleznijo.
Hvala ti za komentar.
Morali bi naučiti se usesti pod drevesa se krošnjo, priviti k deblu naša pljuča in prisluhniti. Zgodbe so neskončne, polne sovraštva in ljubezni : polne življenja. Rastlina kot potencirano čustvo, zgoščenost človeškega.
Nevoščljivi smo.
Otepamo se bližine, da ne bi bili ranljivi. Ne prisluhnemo, ker nočemo. A kljub vsem tem sintetičnim ščitom, nam je dana minljivost.
Hvala ti za besede.