Torzo

Nekoč sem spoznal majhno bitje, podobno kosu marmorja. Pobral sem ga s tal in ga vzel v naročje. Njegovo belo telo je bilo negibno in hladno kot led, a zdelo se je živo, zato približal sem ga licu in na njem začutil vročično sapo bolesti.

Za trenutek se mi je zazdelo, da slišim njegovo težko sopenje in podržal sem ga ob ušesu. Ujel sem šepet spačenih misli in namesto njega izgovarjal v svoja usta položene besede.

»Naredi mi obraz, prosim, tako si želim obraza!« sem se tedaj slišal reči v tujem glasu.

Pograbil sem torej dleta in jeklene konice ter mu pričel klesati prve poteze. Moj trud je bil trši od kamnine, ki se je upirala pod orodji in me z lesketom zapeljala v čudno zamaknjenost. Pozabil sem na čas, nisem si dovolil počíti, dokler nisem končal. Drobna zrnca odkrušenega kamna so me zbadala v obraz, a prezrl sem bolečino in se osredotočil na najpopolnejšo dovršenost, ki sem jo ustvarjal. Nekdaj brezoblično telo je postajalo obličje brez telesa.

Tako sem se bil zagledal v fantomsko lepoto in si nenadoma zaželel zapustiti svet. Občudoval sem njegovo zglajeno kožo in neskončne ure zrl v njegove oči, ki sem jih bil napravil za studenca strasti lastnih solza. Polne ustnice sem mu obarval s svojo krvjo in si želel umreti od njihovega poljuba. Čutil sem, da sem mu vdihnil življenje, a vendar na licih ni bilo sledu rdečine.

Intenzivnost mojega pogleda me je izčrpala, a nisem ga mogel odtegniti; postopno sem slepel, a tip se mi je ostril, da oči nisem več potreboval. Dne, ko me je dokončno pogoltnil mehak plašč teme, sem se nagonsko prijel za vdolbine oči in ovedel sem se, da so mi izginile vse obrazne linije; obupano sem grabil po praznini v njihovi višini in se oklepal zraka, iz prsi so se mi izvijali kriki obupa, ki sem jih lahko slišal le jaz, hotel sem izkašljati še zadnjo kri s pobeljenega telesa.

»V zameno za srce ti podarim obraz,« je tedaj ponudilo bitje.

Glas, ki mu je pripadal je bil visok, oster in jasen. Privlačila me je njegova jakost in poželel sem si ga, sam sem bil namreč že dolgo dobo izgubljen v nemosti. Z zaprašenega kota sem pobral konico jekla in si razparal prsi. Med njegovim žretjem mojega srca sem  mu otipal lica. Če bi ne bil slep, bi lahko videl rožnat nadih življenja, ki je zaplal po njih.

Ko je končalo, sem ga za trenutek podržal v dlaneh, nato sem ga dvignil in zlilo se je z mojim telesom v močnem spoju. V blazni sreči nadel sem si masko trorazsežnosti, zdaj imel sem spet obraz in telo.

Poiskal sem najčistejši slap in se okopal v njem, da bi spral umazanijo potu in krvi s svoje nove oblike. Prerojen sem vstal in se odel v prosojno tkanje črnine, ki je poudarjala belóst moje kože, nisem namreč več potreboval telesnih tekočin, da bi krožile po mojem telesu; postal sem živa skala.

***

Kot umetnik podal sem se med ljudi in hlastali so za mojimi stvaritvami, iskali so me v sebi in si na obraze slikali izraznost mojih potez. Vsak me je hotel vsaj kos, da bi zakrpal sebe v izpolnitvi, misleč da sem celota.

Ljubil sem se in z isto močjo ljubili so me oni v trpljenju, čuteč zapuščeno ból, ki sem jo bil sam izdal.