Človek si priseže marsikaj. Trdno in zaprmej.
Ja, ni dobro iztiriti.
A nekega dne tiri tečejo po novi poti, čas jih prestavi… in zadiši po zarečenem kruhu… Ne vedno, ker zvstoba sebi je nujna, a včasih je nujno iztiriti…in začeti znova.
Nekoč sem morala iztiriti, da sem se razbila in sestavila v novo obliko. Potem mi je preraslo v zavedanje, da je mogoče tudi prestopiti in izbrati drug vlak z novo potjo, ko je treba in kadar bi se mi zahotelo. Zdaj imam namreč dovolj trdne temelje, da jih želim ohraniti.
Bolje je tako, če človek le zmore.
Iztirjanje ima v sebi vedno dimenzijo katastrofe in potem mora človek še preko tega.
Razum je varnejši, manj nesrečen a tudi manj srečen.
Nevenka, zdajle so samo čustva, nagon in intuicija, razuma je bolj malo. Ravno zato, da se ne sprašujem, kje sem in kam grem, kod se vračam. Vem da nisem zašla, ker tako čutim. Opiranje na razum mi v tem trenutku vnaša samo zmedo, in zdaj je obdobje, v katerem si ne želim opore, ker je nočem potrebovati.
Človek si priseže marsikaj. Trdno in zaprmej.
Ja, ni dobro iztiriti.
A nekega dne tiri tečejo po novi poti, čas jih prestavi… in zadiši po zarečenem kruhu… Ne vedno, ker zvstoba sebi je nujna, a včasih je nujno iztiriti…in začeti znova.
Nekoč sem morala iztiriti, da sem se razbila in sestavila v novo obliko. Potem mi je preraslo v zavedanje, da je mogoče tudi prestopiti in izbrati drug vlak z novo potjo, ko je treba in kadar bi se mi zahotelo. Zdaj imam namreč dovolj trdne temelje, da jih želim ohraniti.
Včasih je dobro iztiriti..da ugotovimo če vozimo po pravi poti.
Bolje je tako, če človek le zmore.
Iztirjanje ima v sebi vedno dimenzijo katastrofe in potem mora človek še preko tega.
Razum je varnejši, manj nesrečen a tudi manj srečen.
Ja, blackrussian, včasih. Jaz imam za nekaj časa dovolj.
Nevenka, zdajle so samo čustva, nagon in intuicija, razuma je bolj malo. Ravno zato, da se ne sprašujem, kje sem in kam grem, kod se vračam. Vem da nisem zašla, ker tako čutim. Opiranje na razum mi v tem trenutku vnaša samo zmedo, in zdaj je obdobje, v katerem si ne želim opore, ker je nočem potrebovati.
Naj te razum ne popelje na temačno stran, včasih je bolje le pustiti in zmeda se razblini sama. Res pa je razum nepomemben če je srce prazno..
P.S: sorry k sm ti kr ukopirala tvoj blog ampak je zelo lep:)
Saj puščam. Ah, in srce je še prepolno.
Hvala, (: komentarjev sem pa itak v splošnem vesela.