Svila [Vlakna rekonstrukcije]

Brezvetrje je ohromilo ptice sredi leta, s svojo gluhostjo udušilo brenčanje žuželk in ustavilo še poslednji trepetajoči list, kot bi hotelo vsak drobec trenutka raztegniti v neskončno dobo koprneče negibnosti. V vzdušnice požeruhov se je lovila lepljiva para počasnosti; niti teža zraka, ki je redčil živelj, ni mogla omajati temeljev raja zadovoljnih gosenic.

Deblo in vejevje gostiteljskega drevesa je prekrito z mehkimi rjavimi telesci ličink pod ostrim očesom skoraj neopazno migotalo, njegovo zelenje izginjalo v stotinah neutrudljivih čeljusti. Približati se robu krošnje je bilo skoraj nevarno, tako kot vsak pobeg izven množice enakosti; to je bil edini gib posameznika, ki ga je trop neštetih oči takoj zaznal in mu namenil kanec pozornosti.

Gosenica, ki se je nekoliko oddaljila, je z drobnim pogledom mimobežno oplazila okolico, ki jo je počasi puščala za seboj in se bližala nenavadnemu bitju, ki ga je bila po nesreči zapazila. Njeno telo je bilo podobno ostali množici, rjavkasto podlago so krasili črni šopi dlak, a bila je prav posebno ljubka.

»Zakaj si tako daleč od nas?« se je pozanimala in se zazrla v teman brezobličen omot.

»Žal mi je.« je odvrnil šibak glas. »Želela bi si priti bliže.«

»Nočeš!« je ugovarjala gosenica. »Trma, tako te bom poslej klicala.«

»Buba sem,« je rekla Trma.

»Pojdi z mano, gotovo si lačna.« jo je preslišala gosenica in jo vzela s seboj.

»Težka sem.«

»Nič hudega, vseeno si mi všeč,« ni izgubila veselja.

Postopno sta se prebili v središče in rjava gosenica je trudno odložila svoj novi tovor pred noge. Preiskujoče ga je pogledala in odloženemu namenila nadvse spodbuden smehljaj.

»Poglej koliko nas je! In vidiš koliko hrane? Pojedina. Poslastica!«

»Oh, hvala ti,« je vzvalovil žametast glas. Telo bitja, kateremu je pripadal, se je kričeče iskrilo izpod zlataste meglice šopkov dlak. »Posladek bi mi prijal,« je dejala najčudovitejša izmed gosenic in se zazrla v bubo z lakomnimi očmi ter se ju oprijela.

»To je Trma,« je vedro rekla rjava gosenica in potegnila bubo zopet k sebi. »Moja prijateljica je.«

»Ne glejte sramote, s katero se hvali naša sestra,« se je nasmehnila zlata gosenica in obliznila svoje sijoče zobce. »Minil vas bo tek.« Množica je kot eden sklonila glave in še z večjim zagonom goltala brstje.

***

»Boš vedno tako nebogljena?« jo je med žvečenjem zaskrbljeno vprašala rjava gosenica.

»Ne vem. Morda lahko počakaš, da se opredem s kokonom,« je omrtvelo odvrnila buba in njen predlog je izzvenel v prazno ter se kot preslišano vprašanje izgubil med plastmi strahu.

***

Odkar je čas preživljala z bubo, se je njena lakota krepila, veselje do pojedin je usihalo in venela ji je volja do življenja. Težko se je prebijala do zelenja, zanjo je vedno pogosteje zmanjkovalo prostora. Za gosenice je odsotnost hrane znak oslabelosti in borba za preživetje; liste, ki so ji pripadali, so ji odžirale močnejše in bolj lačne.

»Sedaj izgledaš tako votla,« se je poslovila rjava gosenica. »Zbogom, Trma.« Njeno telesce je izginjalo med vejami, ko je odhajala. Bila je tako ljubka.

***

Dušljiva poletna toplota ni pojenjala niti po volji zlate gosenice, ki se je lenobno, a odločno bližala bleščečemu zamotku. Vse, kar je sijalo ali se svetilo, jo je privlačilo še bolj od hrane, ljubila je namreč blišč in lepoto, v katero se je odevala s tihim pohlepom po lastnem žaru. Zagrizla se je torej v svetal omot pred seboj in zabolele so jo čeljusti, da je odskočila.

»Poškodovala si me, nesramnica!« je ogorčeno vzkliknila in pahnila kokon proti tlom, kolikor je mogla daleč od drevesa.

***

Letni čas je na plečih nosil brezčasje, drevo odeval v paradiž večnega stanja brez napredka. Lakota in sitost sta postali eno, med nočjo in dnem več ni bilo razlike. Gruča jedcev se je množila, drevo je hiralo in se veselilo vsake dežne kaplje z obupom pričakovanja spremembe. Tedaj je prišel dan, ko so gosenice za daljši trenutek odtegnile čeljusti od hrane, zakaj mednje je nenadoma zašlo bitje, kateremu so se na moč čudile; svetlikajoče se telo mokasto bele barve je nosilo krila, ki niso bila namenjena letenju.

»Vrgla si me kanibalom,« je z mehkim tonom reklo ljubki rjavi gosenici, ki se je zvijala pred njegovimi nogami.

»Odpusti mi,« je tožeče odvrnila gosenica. »Vladala nam je lakota, vsem nam, odnesla sem te med lačne, kajti tudi ti si bila lačna, le naučila si se zatreti zavedanje.«

»V svojem bistvu pripadam vrsti izgubljenih, a celo nam je dovoljeno zaiti,« je rekel beli nočni metulj in se zasmejal z bolnim krohotom. Z mehkimi krili je bil namreč oplazil zlato gosenico, ta je ob bežnem dotiku vznejevoljeno vztrepetala in toksini pod njenimi zlatimi šopki so zažareli z besom v polnem strupu sovraštva. A čez čas se je umaknila, zakaj ni bil več dovolj šibak, da bi ga hotela poznati. Njegov smeh je bil preveč boleč.

»Jaz sem te našla,« je otožno dejala rjava gosenica in se zazrla v nočnikova sestavljena očesa. »Našla sem te in ti dala jesti. Bila si mi ljuba, kot mi šibkost ni bila še nikdar.«

»Vlačila si me s seboj po vejah in med mojim postom žrla najin čas,« se je nočnik obrnil stran od gosenice in v očeh je začutil svetlobo dálje. Noč je padla, ko se je obrnil nazaj proti nji in množica je ni zaznala, le oči rjave gosenice so sijale v demonski luči.

»Tako lepa si,« je rekel nočnik. Zaletavo se je je oklenil in ni je več spustil. Skoraj je obmirovala.

***

»Kako pogumen si, da prideš med nas, razgaljene, v kostumu,« mu je priznala bližnja izmed gosenic.

Nočnik ji je toplo vrnil prijaznost nasmeha: »Jaz sem maska vaše zabave, a glej, ne nosim je. Vsem nam je biti blagó.«

Svetloba bližnje murve se je krepila; z osuplostjo so zrli v drevo, ki ga je goltal blazen sij.

»Prišel sem, da umrem s teboj,« je rekel nočnik in pobožal svojo rjavo gosenico.

»Je mar svetloba smrt?« je vprašala in v očeh ji je zagorela bojazen.

»Smrt in svetloba sta del preobrazbe,« je neprizadeto odvrnil nočnik. »To je moja doba in vi ste sovpadanje.« Če bi mogel leteti, bi se zagnal v njene oči …

»Moje potomce bodo pomorili z vročino pare in rodila se bo tkanina moje krvi.«

Val vročine je kosil z enakomernim sunkom, njihov konec je bil hkraten, a zgodil se je ob njegovem času. Njemu in večnim larvam je bilo namreč dano umreti od iste roke.

Njuni trupli sta padli nekoliko pred drugimi, pogin jima je z isto kretnjo pogasil plamen pogledov.

***

Vlažen hlad jutra je božal kitajsko princeso in se kot odmev v plesu budnosti odbijal od stropnih obokov. Počasi je razpirala veke in v kristalno jasne oči lovila čisto svetlobo. Njena koža je bila najnežnejši porcelan, razgaljen v božanskem tkanju škrlata.