Bioluminiscenca [Pepel samovžiga]

Tako samo je telo, ki ostane na otoku, ko tisto, kar ga je do tja privedlo, že zdavnaj odide, in osamljena je njegova duša. Golta ga brezčasnost, večnost ga pokoplje v pesek pod žgoče opoldansko sonce, da zalebdi v lastni brezkončnosti, in ne zaveda se, da je nekoč prav samo molilo za smrt minljivosti, saj hrepeni po koncu zavedanja.

Tako se oddaljita, duša in telo, drug drugemu postaneta zapuščena tujca, občasno se stakneta in otrpneta v krču bojazni do bližine, čeprav hkratno lebdita v istem pasu dolgočasja, nezmožna poleta. Telo prešteva vzhode in zahode, a duša zanika obstoj časa, oba sijeta v goloti, a drug za drugega sta slepa; ne znata zagristi v spoznanje, saj ne najdeta pravega drevesa, ujeta v labirint tavanja.

Medtem ko duša brezbrižno dovoljuje slanemu zraku, da ji otopi čute, si telo išče dejavnost; šibko je, a vendar se mu toži po kopnem. Brska za trskami, sestavlja jih in lepi, potrpežljivo je in vztrajno; za orodje poprijema, dokler pred seboj ne zagleda prve oblike, in kakor hitro je mogoče, ji nadene ime: Splav. Povsem se preda gradnji, na dušo pozablja.

Tako mehke so rezbarjene poteze lesa, da so skoraj človeške, izraz obličja ostaja prazen, a vendar je mehak in njegove oči so tople, pričakujoč vžig ognja v njih tlé kot neizgorljiva žerjavica. Tako sličen je sorodnemu bitju, da vabi k dotiku.

»Lahko bi skupaj zagorela,« pravi splav telesu. »Osvetlila bi otok in mu vrnila toploto življenja. Najin pepel bi se združil in zaplul z morskimi tokovi do celine.«

Še preden izpregovori prvo besedo, se ga telo že oklene, sliši blagozvočnost njegovih besed, a ne more umeti pomena. Nasmiha se in kosu lesa pripoveduje svoje zgodbe, dih lovi še zanj, in ima ga, da bi mu podarilo kos srca, le da bi slišalo tuje bitje bližine.

Otok ne pozna ne noči ne dneva; zapuščen otok je večna doba sivine, brezkončna praznota prostorja, v katerem vsak vdih zahteva neznosne napore, z izdihom izginja intenzivnost zadnjih sledov barv.

»Vidim iskro sončnega vzhoda,« zamaknjeno pove splav.

»Slediva ji!« se ga oklene telo s praznimi očmi in se brezglavo vrže v morje strupa, medtem ko duša s posmehom ščuva čeri, da bi ju razbile. Brezdušno telo bega proti propadu, raztelešena duša nikdar ne najde obstanka in spokoja.

Zdaj se splav oklene telesa in si ga lasti, nad gladino ga držijo tuja ukradena pljuča in iz prsi izruje srce ljubljenemu, da mu kri bušne v toga izrezljana lica.

»Vrniva se,« ga poprosi izvotljeno telo počenega glasu.

»Ti si stvaritelj in jaz tvoja kreacija, drug brez drugega ne preživiva.«

Tisoč tokov ju nosi okoli otoka, njuna enost gnije v neštetih krogih, obraščajo ju alge in morska bitja žro ovenelo meso.

Tedaj ju zopet butne ob obalo, zaletita se v senco duše, ki se ob vsaki plimi skriva po duplinah drevesnih debel.

Drobna luč se iznenada izriše pred njihovimi pogledi, blaga svetloba tavajoče žuželke postane plen, še preden se duši predstavi kot vaba. Krešeta se pogleda lesenih in sestavljenih oči; prhneči ostanki splava in njegovega telesa se upirajo koncu. Prežete s težko vlago jih vžge iskra življenja.

Sivina ločenosti zaide hitreje kot sonce, kresnica plove med koprenami oblakov z lanterno zelenkaste svetlobe. Zlita z dušo je prinašalka luči.