Spet

Moj dvom razžira zemskost tvojega obstoja

Ujeti hočem dim in ga zadaviti v pesteh

Izmuzneš se mi iz fragilnega prijema

Flambiraš mojo astralno podobo; poteptaš pepel

—

In vsakokrat, ko kloniš pred abstinenco,

se prikažeš na pragu

Pobereš me s stoletnega parketa -

od preveč kisika hiperventiliram

—

V zraku preži lepljivi šepet

Tvoj vonj se oklene mojih kosti

In z belimi očmi željno opazujem tvoj triumf,

dokler se ne pregrizeš čez aorto

—

In ko ubežiš,

zarja oblije moje trapezasto okno

Sposodiš si moje življenje in ga nosiš s seboj

Jaz pa, ko zagrinjam zavese, omahnem na tla

—

Moja neživost je brezmejna

V trenutku je moja neumrljivost

Trenutek je brezmejen

Brezmejnost je trenutna

—

Najina popolnost se skriva v trenutku

Brezmejen je najin smisel

Kdo je življenje prekrstil v čas?

Čakam, da me oživiš; da me ubiješ.