Reinkarnacija

ŠIBRE
V prostrani mnogosti enakih, ovito v kužnem oblaku saj ubito je bilo tvoje telo, zato si ga zavrgel. Črna eksplozija, v nji duh krvaveč, s srcem v dlaneh tankih prstov, dolgih. Kradel si, oskrunil lastno truplo, odlebdel v prosojnost zapuščenosti, mi jo podaril za slovo.

LUKNJA
Ošibila me je lastna nehvaležnost. Ozirala sem se, ko bi se vendar ne bila smela. Vzdignilo se je tvoje telo tedaj, mrtvo. Ostala gnijoča postlala mu tla, da je hodilo je po mehkem. Prišlo mi je naproti, mi pljuvalo v obraz. Udarci vendarle niso toliko boleli v zapuščini.

ŠIVI
Nikdar se nista ločila moj duh in moje telo.
Niti v razdalji.

CELJENJE
Tvoje brezdušno telo, tavajoče, po svetu potujoče. Mlado, večno mlado. Lepo, na vekomaj lepo. Samo telo. Raskavo in ostro, tanko. Poškodujoče hladno in strupeno. Preteče prek slehernega brezna, iščoč kristalno ogledalo. Brezbrižno in zame, v jasnost brezsrčno.

SREČANJE
Trčim v novo telo. Srce mu bije v tujem ritmu, po svoje v čudnem, meni znanem ritmu. Obstoj v nelastnem vonju. Izpiti vonj, duh! Razklenem bele prste, razprem dlani, čakam. Dim! Izpiham te. Potem nov vdih. Moja pljuča črnikasta. Iz pesti se venomer izmuzneš.

SPOJ
Strah! Rani me.
Da lahko sledim ti neobstojno, razdrobi me v prah.

Obsesija v telo zagledane misli

Da bi dosegla rob v svetu molka, odpotovala je skupaj s svojimi besedami mimo vseh strani neba. Kdo bi jo razumel, ako se vrne?

Ovedel sem se, da je ne bo nazaj. Nasmehnil sem se, da me ne bi ganilo. Si je zapomnila ostro lepoto mojih zob?

Vsak konec sveta se mora nahajati v puščavi. Tako se dogaja že od nekdaj, o tem pravijo besede najstarejših pravljic druga drugi na porumeneli preperelosti listov, saj njih samih nihče več nikomur ne pripoveduje. Tako se pač dogodi, da potihne še zadnji oslabeli glas gluhega pripovedovalca, ko naposled ugleda, da ni več nikogar, ki bi želel prisluhniti zvenu njegove misli.

Vedno se mi je zdela nekam odmaknjena. Nerodovitna.

Pot do puščave je edina dolga in utrujajoča steza, po kateri lahko človek stopa, ne da bi se postaral. Kajti nje dolžina je varljiva; žeja ga, še preden resnično dospe do prvega drobca peska.

Tam, kamor se je namenila, ji gotovo ne bo všeč. Spomnim se, da mi je nekoč omenila, da slabo prenaša vročino. Pa tudi sicer sem opazil, da je hladna. V njenih očeh nikdar ni plamena, pravzaprav v nji ni nikakršnega ognja, kjerkoli sem ga iskal. Samo poblisne se včasih iz njenega pogleda, in še to je le bežno iskrenje, iz katerega nič ne more zagoreti, kot sproti gašeno je in zahteva prave besede.

Med mnogost peščenosti se ujame, ko začuti svojo edinstvenost, potem more čakati na kačo, ki ponuja pomoč iz osame. Pa je vendar ne opazi, dokler mu sama ne da vedeti, da ga je zapazila. Njen dotik je gibek, ko oplazi gleženj, a vendar se nekoliko zatika ob lepkost kože.

Gotovo se bo izgubila. Ne znajde se v poplavah časa in prostorja. Zmedena je, pravzaprav. Vedno je hotela, da jo vodim. Zdaj me ni več, ker me je pustila za seboj. Nima me več, saj ne pojdem za njo.

Ona več ne ve, ali je človek, vedno več pozablja. Le sebe nosi s seboj.

»Moraš mi povedati, česa si želiš,« ji pravi kača.

Veter hoče, misli, da ob njem hitreje teče s časom. Prehitra je v mislih, zato se čuti počasno v telesu. In vedno zahteva od vsakogar prav tisto, česar ji nikdar ne bi mogel dati. Ničesar ne reče, dovolj je močna njena misel sama. Vrnil sem ji dotik, čeprav je nisem imel namena užaliti. Rekel sem ji, da gibanje je veter, nisem je izpustil.

»Rada bi odšla. Veter tu pogrešam,« zavzdihne v odgovor.

Tako brezizrazni so obrazi plazilcev, in vendar je opazno, kadar se ti sredi puščave muza kača.

»Mar vode ne pogrešaš?«

Hočem jo, a tako je spolzka! Izmuzne se med prsti, dotik se je ne oprime, v svojo muhasto strugo ponika, izginja. Strmim za njo, ker je ne poskušam zadržati. Le pogum pogleda mi še ostane.

»Lahko odidem s tabo?« odvrne.

»Čakala boš. Lahko počakaš name. Zdajle še nisem lačna. Sicer pa slišala sem, govori se v teh krajih, da nekoč prišel je sem majhen deček rumenih las, na vrveh prinesle so ga ptice. Zdaj je najbrž že kaj zrasel. Čeprav ne vem, ali še kdaj pride. Morda. In potem bi lahko odšla skupaj, če bi hotela.«

Vedno jo vidim, spred oči mi ne bo izginila nikoli, saj si jih ne upam več zapreti. Nehal sem spati, od čuječnosti se utegnem utruditi, a ni mi mar. Se bo kdaj ozrla po meni?

»Ne vem, kaj mi je storiti. A tega dečka bi rada videla.«

»Torej mora priti.«

V pesku leži, skoraj negibna ter čaka. Nanj. Tudi njena koža je postala podobna pesku, slična mu v svoji sipkosti, vendar je prepričana, da jo bo našel. Nekoliko je ovenela, a v nji se skriva še nekaj vlažnosti, da se ne more še docela presušiti, da ga še more sprejeti. Vedno bolj porozna postaja v svojem pričakovanju. Se boji?

»Morda bo tu in ti ga ne boš videla. Ah, ne glej! Pazi. Čuti.«

Prisežem, nisem še bil spustil vek v času svojega opazovanja, da bi jih zatisnil. Kljub temu nisem videl gibanja njegovega prihoda; kot bi mogel dospeti brez poti, brez ceste, brez premika – pojaviti se. Brez peruti, ob njem nobene ptice. Drugačen je bil, kot si ga je predstavljala. Ničemur ni bil podoben. Mislila je, da mora biti še vedno otrok, da mora otrok ostati, ker ga ni videla odraščati. Zato ni opazila njegove višine, sama sebi se je zdela zdaj majhna in drobna. Dovolj so ji bili žitno rumeni lasje, v katerih se je hotela izgubiti, neskončno polje dokaza.

»Daj … Pojdiva.« je zašepetala.

Sklonil se je tedaj nadnjo, ubiti sem ga hotel, ko sem opazoval kako si jo jemlje. Govoril sem in nisem mogel prenehati. Mislim, da sem kričal, jakosti se nisem zavedal. Votlo je donela pod njegovimi dotiki. Penetracija v luknjičavost jaza. Izginil je. Gmota. Izginila je.

»Zdaj sem lačna,« je zavzdihnila kača, se ozrla proti zvoku. Bila je hitrejša od pričakovanja.

Gladke luske sem zaslišal, enakomerno drseče med peskom v zvoku elegance, še preden sem jih začutil. Potem sem vedel – izginil bom.

»Pozdravljen.«

Om

Jaz sem ti.

Vse.

Ti si jaz.

U izi. (Get your own life bitch)

Bi bilo bolje, ko bi ostala tiho, si mislim. In sem torej tiho, primorana, da se navadim, da v tem svetu poslušanje ne obstaja, ker nihče nima interesa v tujih mislih, le-te so enostavno predaleč. Tako se podam v novo in neznano obdobje. Razuma torej ni, ga odpišem, niti sama ga ne potrebujem, prilagodim se, že spet. A nekaj je, kar manjka, kar bi moralo vladati tu, od koder je razum izgnan – čutenje.Sprva se zdi, da je tu. V prostoru, polnem dotikov in govorjenja. Govoričenja. Blebetanja … Praznine? (Ali se ne zdi tudi praznina na prvi pogled absurdna v tako ljudi polnem, rdeče osvetljenem prostoru?) Kmalu sprevidim, da gre le za obširno množico nadomestkov v poplavi plehkosti.

Morda gre na začetku res za petje, a kmalu mi postane moteč ta slab posluh, ki pesmi že začenja na napačnem tonu, češ da res ne mara kompozicijskega načina, ki temelji na uporabi poltonov. Pravi zato, ker da v tem ni harmonije, on sam namreč potrebuje in uživa barok. Čez čas prav res spregledam njegovo filozofijo: edini (torej hkrati tudi najboljši) približek baroka, ki ga premore, je na moč osladen kič.

Prebivalci tega prostorja govoré svojevrsten jezik. Priučiti se ga gre med njimi hitro, od tu mu pravzaprav njegova fascinantnost. Ko torej kot tujka uspem čim hitreje obvladovati vsakršno sporazumevanje, nimam z asimilacijo nobenih težav. Šlo naj bi torej za zbliževanje, izenačevanje (bojda zaradi tesnih medsebojnih zvez), prilagajanje, usvajanje. Spajanje (novih spoznanj s starimi). Kjer je vse pač zakon in nasploh u izi, če se pa kje zalomi, si pa predpišemo požirek tega ali onega pač-nečesa. Pa smo vsi spet tam, kjer je tako treba prit kej okol, kjer ma da je najboljša žurka, ja, oh yes it is!

Ob takšnem procesu bi naj šlo sorazmerno s preživetim časom na nek način doseči neko rast, napredek. Osupne me torej, da ostajamo ves čas na isti točki. To namreč pomeni, da gre pravzaprav za nazadovanje: čas teče, mi obstanemo, prikovani na mestu in mene vse bolj prežema naveličanost in me dolgočasi. Utruja.

Razočaranja so, mislim, tista, ki malo zazebejo. Ko prideš od zunaj sem noter, občutiš pač tisto temperaturno razliko, pa se zdi, da je toplo, ker je zunaj toliko hladneje. Vseeno je kasneje mraz, ko se stiskaš z vsaj štirimi ljudmi (in z enim prav posebej močno) na enem kavču, pokrit z nekakšno deko. Mislim, da iz istega razloga, kot je jutro naslednjega dne ena sama razbolelost telesa (kot bi bila noč en sam tepež), čeprav med tovrstnim ležanjem vsekakor čutiš udobje. Bože sačuvaj, pa saj nihče ne trdi, da je karkoli od tega dvojega kakorkoli logično.

Smeh. Tega je povsod polno in tu še posebej. Največ je veselo-pijanega, tudi ni kaj dosti živčnega, nekaj je povsem refleksnega (da ne rečem, mehanskega – tovrstni ob pravi priliki požanje kar največ valov navdušenja), svoj delež je najbrž tudi razpoloženjskega. Pa je kaj zdravega? Tega je najbrž podoben procent, kot je pristnih dotikov. Let’s get together and feel alright. Pa čeprav v stvareh, ki so povsem brez srca. (Obstaja tudi življensko vodilo sex, drugs and rock’n'roll, vendar je že tako samo po sebi umevno, da ga sploh več ni treba niti omeniti.)

Tu sem, še kar, še po tistem ko sprevidim, da sem se ujela v velikansko mrežo. Kjer so ljudje, posamezniki, zapakirani skupaj, zlepljeni kakor nekaj kosov, ki tvori paket (in vendar se v primeru paketov ponavadi da ločiti posamezne komponente!). Tega se tudi zavedajo in s ponosom priznavajo, le da se o tem razgovorijo v mnogo bolj poetičnih metaforah. (Pozneje sem podučena, da akord prav lahko pokvari kakšna nebodijetreba “zvečana sekunda”, a prav posebno harmonijo pa doseže, ko se mu pridruži še četrti ton. To seveda vzamem na znanje, čeprav mi je slišati še mnogokrat.) Prikimavam, da ne izpadam prezirljiva in naduta (ali pa prav iz tega razloga?). Ko si enkrat noter, si noter.

Vrnimo se nazaj k paketom. Osnovni oz. domači paket, ki biva na kraju ves čas (torej se ne gane od tam, če ni res življenjsko nujno, saj je sobivanje na lastnem teritoriju naravnost preveč harmonično, četudi ne pretirano prostrano). Stalni gostujoči paket je prisoten vsakih nekaj dni, saj je na njem, da zagotovi ohranjanje vezi z domačim paketom (ker za razliko od le-tega ni statičen, je to poleg drugih uslug skoraj njegova dolžnost in obveza). Tako udomačen je že, da je nepogrešljiv in zelo uporaben del inventarja, včasih niti ni glasen (v okras pa ravno ni). Priložnostni paketi se navadno pojavljajo in menjajo. Kot je verjetno iz povedanega razvidno, sem k domačemu paketu zatavala zapakirana povsem priložnostno, brez namena ponovne vrnitve. Na lepem pa so povabila postala nekakšna nova stalnica in avtohtoni stalni gostujoči paket je zavohal konkurenčnost. Pa saj vsi vemo, da se ogrožena bitja rada poženejo v napad.

Čez čas sprevidim, da nisem na pravem kraju. Kako bi lahko bila, saj sploh ne gre za kraj – slabo nameščena kulisa je, da jo prevrneš, ti pa sploh ni treba hoditi v fitnes, najbrž je dovolj žmohtno, da vanjo pihne astmatik in niti ne volk iz pravljice o treh prašičkih. Kaj pa je resnično tisto, kar zruši kuliso? Ne gre za moč ali kakršno koli jakost, ključ je spravljen zgolj v prodornosti.

Nevarna je prodornost, seveda. Ostra v svojem opazovanju, ločevanju zrnja od plev (ali baroka od kiča), razlikovanja med bahavim pleteničenjem in pravo razburljivostjo povedanega. Ker poleg lepote vidi tudi neumnost in zablodelost te nerazdružljivosti. Ker ji je jasno, kdaj so poteze obraza prave in kdaj skrite za okrašeno masko. Zmeraj razpozna farso. Se smeji nakladaču in upa povedati, da je cesar nag, ko ostali hvalijo njegova nova oblačila. Od kje se pravzaprav ta prodornost jemlje? Posledica je, samo simptom še nevarnejšega zla: individualnosti.

Razkol med kolektivisti in nami, individualisti je vseeno precejšen (s prodornostjo ga res ni moč zgrešiti). Če smo slednji egocentrični, so prvi enostavno na easy way sebični (nekaj podobnega pa nas očitno le druži!). Z našim pronicljivim premišljanjem jih spravljamo v zadrego, ko odkrijejo, da smo mi še lažje nastavljeni na ta u izi program, a ob tem še sposobni nekaj močno občutiti, doživeti. In kar je najhuje, prično se čutiti dolžne, ko takole zahtevamo od njih nekaj, kar nam nikoli ne bodo sposobni dati. Zato je, ko pridejo do takšnega ključnega spoznanja, paket, katerega del sem po naključju tudi jaz, zrel za na odpis. (In če tja ne bi bil vržen, bi tako kmalu odšel sam.)

Dotiki so sicer super in blazno prijetni, že zato ker spadajo med neke temeljne potrebe po bližini sami. Žal se še prekmalu prevesijo v razvlečenost in pustost, sčasoma v razdaljo. Ni misli, ki bi jih spodbujala. Ker so blizu samo telesa, vse misli pa tako daleč narazen, da se ne bi slišale, tudi če bi kričale. In se zato zaspi vsakikrat hitreje. Te pač mine. Vse to skupaj, majceno v svoji infantilnosti. Zato je prisoten boj proti individualizmu, ker se vedno čuti, ko se koga resnično spusti k sebi, nihče pa noče biti ranljiv, preveč ga je strah, preveč je nesiguren, preveč odvisen od svojega paketa, in še lepega se počuti v vsem tem celofanu. Vodilo je: raje mi je za vse vseeno, kot da mi za kaj ne bi bilo. (Raje ne čutim ničesar, kot da bi me kaj zabolelo.) Ker morda bi postalo pomembno in ogromno, težko breme. In takšna bremena te lahko zahrbtno potegnejo v prepad skupaj s tvojo lepoto, postavo popolnosti in očarljivim smehom. Predvsem pa s prepotentno samozavestjo in gigantsko napihnjenim egom.

Uspelo nam je že doseči neko oddaljenost. A nekje je, izgleda, šlo narobe. Mislim, da je mreža prevelika in preveč lepljiva, pa svet je tu v naših krajih res majhen. Razveseli me spoznavati sočloveka, ki zna v prvi vrsti obstajati sam, ki je ena sama celota (že možnost tega je v tovrstnem okolju fenomen!). Ne išče manjkajočih komponent dopolnila, niti nikakršne svoje polovice. Izreka lastne misli in gre, kamor pač hoče. Zanima me, kaj ima povedati, ker ne morem predvideti vsake druge njegove besede (njegov repertoar namreč ne zajema le pet ponavljajočih se fraz). Zna poslušati sebe, zato zmore prenesti tudi voljo drugih. Zdi se mi, da razume spontanost. Morda res ni več prebivalec nekega konstantnega kraja, ampak je svoboden v svoji prostosti. Ni omejen, pa tudi sam sebi namen ni (kot so začuda nekateri obširnejši paketi). Seveda mu je jasno, ko me ugleda, da sem telo, dojame pa tudi, da sem oseba. Posluša tudi takrat, ko bi bilo bolje da ne bi, obljubi potem, da bo pozabil, pa je deal, saj tudi jaz pozabljam, kar noče, da ima moj spomin še v lasti. K nikogaršnjim nogam ne padam in nočem biti le meso, ki tam spi. Ker rabim in hočem telesno privlačnost skupaj z osebnostno. Dotikati se hkrati s telesom in mislijo. To pa je že kompleksnejša govorica, za mnoge preutrujajoča (ali pa zgolj prezahtevna?).

Ravno ti mnogi pa žal ne morejo prek tega dogajanja brez odziva in vpletanja. Čudno, če bi se imeli tako fino kot trdijo, se s tujimi odnosi najbrž ne bi ukvarjali, obremenjevali. Obstaja neka dogma o spletkarstvu, opravljivosti in podobnih rečeh – pripisana je ženskam. Jaz se sprašujem, v kolikšni meri se tega poslužuje  močnejši spol, in če se, v kakšni meri je še sploh močnejši. Oh, seveda. Ljudje pač naokrog trobijo marsikaj, pa jim sploh ni treba biti muzičarji. Res je blažena ta nevednost, v kateri se lahko živi, kajti ta občutek, ko izveš kaj se govori o tebi, je čisto preveč grozen.

Vsak odnos tu zahteva posrednika, sporočilo do tvojih ušes pripotuje kar se da pristransko in že stokrat prežvečeno. Dajte no, igrico telefončkov bi pa najbrž že lahko prerasli? Odkrili, kaj pravzaprav je konkretnost in specifičnost. Da posameznik deluje na tega posameznika tako in na drugega drugače. Pa obratno. Eh, bi mi kdo gotovo očital, da res preveč kompliciram, ko zahtevam takšno ogromno stvar od nekoga, kot je soočenje. Aveškvamislm. (Ja dej no, bod bol u izi!)

Zakaj pa jaz sama nisem povedala vse te velikanske gmote misli, sproti in postopoma, povsem direktno in vsakomur? Ker v bistvu ni nič od tega pomembno tako zares, ker tu nihče ne sliši nikogar drugega kakor sebe, ne išče sogovorca, ampak poslušalca. To je okolje, ki ga vse bolj vpija bežnost. Jaz sem žal tiste vrste oseba, ki rečem hoče pripisovati malo teže, da so obstojne vsaj malo dlje od hišice iz kart. Pišem pa, da ostanem živa, če že nisem zdrava. Ni panike. Zakon.

*Opomba: Vsaka podobnost z resničnimi dogodki je zgolj naključna in nenamerna.

Strmoglavljenje

»Ozrtje je greh, ki vkoplje v kamen.«

Tu postanem, a moje oko niti za trenutek ne počije, v nebu me izgublja, iščoč zavetje oblaka, da ne pozabljam; bila sem zmedenega dečka čudna ptica. Mislila preveč in hotela, da bi slišal. Prosil je, ubogala sem in molčala, saj težak mu je bil moj glas. Nagradil me torej s svileno pentljo, jo zavezal mi okoli gležnja. Med tisočerimi enakih bi me zmogel prepoznati, a tem le dal zavidati je sijajnost svojega blaga. Trdno jo je zavezal, da bi je ne izgubila, da bi je mi ne ukradel veter, da bi je mi ne razparali nevoščljivosti kljuni. Da bi je ne znala odvezati? Ah, saj nisem je hotela! Moja nožica izgledala v nji elegantna in v vsem bitju sem postala živa: v gležnju trepetal je utripljaj krvi, nenadoma imela sem srce!

Rad je imel jesen, v katero se je lenobno prevešalo pozno, utrujeno poletje. Jaz sem se je bala. Zrak je postal gostejši in vrtinčil se je počasneje; tako je neopazno izganjal dotike toplote in me odeval v negibnost. Dih mi je bil otežen, morala bi bila oditi z ostalimi tik preden bi me zazeblo. Pa sem jih spregledala.

Mislim, da je začutil moj nemir, da bi me potolažil, mi je izdelal darilo. Sij srebrnega filigrana me je za trenutek oslepil, nemočno sem zamežikala.

»Mi bo tu toplo?« sem vprašala v krhkem glasu.

Molče se mi je nasmehnil, na stežaj odprl vratca. Prestopiti mi je bilo prag razkošja kletke.

»Seveda, zdaj greš lahko kamorkoli z mano.« je rekel blago.

Stisnila sem se v kot, iščoč zavetja v hladu kovine. Zatisnila sem veke in poskusila zaspati, a bilo je nemogoče. Od zibanja mi je postalo slabo. On stopal je trdno in previdno, da me ne bi premetavalo, medtem ko je nosil najino kletko. Iskrenost njegovega prizadevanja me je užalostila. Ko se bo utrudil, me bo odložil, sem pomislila. Kako bom tedaj odletela? Neumnica, kako sem lahko zamudila let lastne jate! Izgubila sem smer, juga nisem čutila.

Za seboj sva puščala cesto žametastih peres, ko je hodil križem po deželi. Ljudem se je pričel vtiskovati v spomin, to ga je begalo, ga plašilo, ker ni razumel. Sovražil je sled svojega življenja, nikdar je ni dopuščal. Vedno bolj molčeč je postajal, njegova jeza me je bolela, čeprav ni bila usmerjena vame. Davila me je želja, da bi se oglasila, a ostala sem tiho, ker sem vedela da ga moj glas utruja. Potem napora nisem več vzdržala,  s telesom sem pričela zaganjati in butati ob stene kletke, da bi ga iz zamaknjenosti zdramil njen trušč.

Le malo moči sem še imela, ko me je njegov pogled končno našel. Obmirovala sem in v pričakovanju me je treslo. Moja gola koža v potrzavanju odbijala se od njegovih oči. Srd je stanjšal njegove ustnice v grobo črto.

»Kje imaš peresa?« me je zarezalo vprašanje.

»Peresa? … Izgubljena …« Oblil me je sram in moja glava je klonila pod krivdo. Moja izdaja ga je udarila zahrbtno, da sem se mu studila.

»Kakšne vrste ptica izgubi lastno perje!« Ni mi verjel. Ali verjel je, da sem ptica?

»Ujeta! Ujeta! Ujeta!« Jasa, polna vran, je kričala.

»Veš, da sem selivka.« sem mu odgovorila.

Nič več ni govoril, vedel je da sovražim molk, da tišina je ogromna gmota, prek katere se ne zmorem prebiti. S težkim vzdihom je odložil kletko na belo skalo poleg sebe. Osvobojen bremena je zadihal, odškrtnil vratca.

»Iztegni nogo,« mi je ukazal. Zganila sem se in jo poskusila premakniti. Ni šlo, zameglilo se mi je od bolečine, padla sem vstran kot glinast golob, ki ga podre sapa.

»Ne morem. Tako me boli, oprosti,« sem zaječala.

Zdaj mi ni več mogel pomagati, sem vedela, in nisem mu zamerila. Bila sem hvaležna, ko si je nadel usnjene rokavice, da me je izvlekel skozi odprtino in me odložil poleg na skalo. Potem je odšel, hitreje kot bi se razblinil in dolgo nisem zasledila ničesar o njem.

Ko ga ni bilo več, sem se lahko lotila traku, ki me je neusmiljeno stiskal v gležnju. Kljuvala sem in zgrabila me je trma, vroče me je grelo od ihte, v kateri sem slepo zabadala svilo, da bi se niti natrgale. Vozla bi tako ne znala odvezati, zato se tega nisem niti lotila. A početje je bilo vseeno zahtevnejše od puljenja peres.

Ne spominjam se, koliko časa je minilo do osvobojenja. Morda v zamaknjenosti sploh nisem opazila. In niti ni bilo pomembno. A ko mi je vendarle uspelo, se je v meni nekaj spremenilo. Oteklina dolgo ni splahnela in prikovala me je na mesto. Ko je izginila, sem nenadoma občutila nekakšno izgubo. To mi ni dalo miru, saj si nisem znala razložiti; v resnici sem izgledala bolje, v gležnju me več ni zbadalo in tudi perje se mi je počasi obnavljalo. Nisem se več zdela gnusna.

Razumela sem šele po tistem, ko mi je uspelo zopet vzleteti. Domače sem se počutila v mrzlem zraku, prijalo mi je lebdenje v pršu dežnih kapelj. Ničesar več ni bilo, kar bi krožilo po mojih žilah. Voda je oblivala moje prsi, dvigajoče se od diha, a v njih kamen je obstal v negibnosti.

Preletavala sem ogromne kroge, za smer mi je bilo zdaj vseeno. A vrišč, ki sem ga na lepem zaslišala za seboj, je presekal mojo zamaknjenost. Približeval se mi je z nenavadno hitrostjo, poganjal me je v beg.

Tedaj sem prepoznala njegov glas, a besed nisem razumela, zato nisem hotela zopet verjeti vanj. Nato so vse besede izginile, ostalo je vpitje, pomešano v krikih moje groze. Sprva si nisem upala obrniti glave, nekaj me je zadrževalo. In vendar sem se na koncu ozrla.

Ogromna ujeda je v krempljih krčevito stiskala svojo žrtev in krožila naokrog, da bi se bahala s svojim ulovom. Plen je bil deček, ki je v roki stiskal eleganten povodec, ta ga je povezoval z zlato okovano ovratnico, v katero je bil vklenjen ujedin vrat, okoli gležnja pa mu je bingljala težka zlata kletka. Hotela sem ju osvoboditi, a prizor me je ohromil, pred njima padla sem na tla.

Morala bi preslišati glasove, se ne zmeniti za nič, kar bi lahko razklalo tok moje poti, to sem bila uvidela prepozno. Začel me je grabiti obup in strah, da se več nikdar ne premaknem. Z vročimi solzami sem omočila travne bilke, da jih je scvrlo. Srce mi znova zabílo v kamnitem telesu.

Videla sem njegov padec. Oziral se je k meni, misleč da sem kamen, s katerim se bo branil. Premalo se je stegnil, da bi me lahko zalučal. Ujeda je zlovešče krožila nizko nad njegovim telesom, čuteč njegovo razrvanost. Nato je spet predirno kriknila, čutil je novo obtožbo.

»Če bi ne padla, bi pač zmrznila. Saj tako ne bi našla juga.«

»Trapa! S toplino te je zamešala,« je zavreščala ujeda. »In vendar je ptica!«

»Brez perja?!«

»Ti si jo oskubil.« se je zagnala vanj.

Žal mi je bilo zanj, ko uvidela sem, da resnično ni razumel. A moje solze so se bile že ohladile, zato niti njihovih sledi ni bil zapazil. Sedaj sem si želela izpregovoriti, da bi ga obdala z neprijetnostjo svojega glasu. Ko bi mogla, bi mu povedala za svoj boj z bolečino. Takrat, da bi ga ne bolelo moje ječanje, pulila sem si peresa.

»V belih rokavicah odel sem jo v razkošje!« je zavpil.

Ujeda je nagnila glavo vstran, nekoliko postala, ga pogledala ostro, a z nekakšnim pomilovanjem. Ga z vso eleganco in prefinjenostjo zaprla v zlato kletke.

»Oteklina se je rodila iz svile tvoje pentlje.«

Utrujenost je omajala jakost njegovega glasu. Njegov prostor je postal molk, njegov čas tišina. V neizbežnosti okamenelega dialoga njegovega stoka z mojim bítjem. Če bi imel peresa, bi si jih lahko izpulil. Če bi imel kljun, kot ost lahko bi sejal rane … Če ujet deček bil bi ptica.

Izdaja?

Drevo je zraslo prav na sredini peščenega otoka, ga zavzelo skoro polovico. Če bi razmišljala o koreninah, se niti njegova krošnja ne bi mogla tako razbohotiti v omejenem prostoru tal. A zadosti je imelo globine! Kamorkoli bi se ozrlo, bi – če bi znalo – uzrlo valovanje gladine ter razburkanost tekočnosti. Moglo pa je čutiti tudi sij ogromnega sonca, kremplji njegovega žarčenja so ga nalahko praskali po eni strani debla. Bilo je to tako nadležno, pa vendar ga je navdajalo z zadovoljstvom – ta misel: dotikati se s soncem …

Še pesek sam je nenadoma dobival več barve, trdneje je namreč poprijela za barvico, da ji je drobno roko zahrbtno pričenjal grabiti krč. Iz trme bi ne prenehala, četudi bi v papir naredila luknjo. Ko od nekod boleče trganje v mišici presekal droben smeh.

Le da bi dvignila pogled, da bi le, zazvenel je s sladko zlobo. Zazrla se mu je kar v oči, spremenila ga v plaz besed.

»Kaj ne veš, da se drevesa ne dotikajo sonca!« Tako se oglasi vrstnica, odeta v grimaso porogljivosti. Njej torej pripada ta predirljiv glas, ta zvok, ki se pretvarja, da je čistost in zven izražanja! Še več smeha. Leta.

***

Pred vrati templja se je gubasta deklica zaletela v zgrbljeno ženo steklenega pogleda. Jo zgrabila za brado in ji dvignila obraz, spregovorila.

»Sonce se dotika dreves. Človek se ne dotika bogov.«

Haluciniranje

Nikdar ne verjemi tistemu, ki zraste pred teboj iz tal, še preden lahko treneš z očmi. Vračaj mu dotike in bodi mu poslušalec: dvomi v njegove kretnje, tvoj spomin naj ne beleži niti glasu. Ko bo hotelo izginiti, se bo razblinilo še neskončno hitreje.

Vonj bo ostal in v dim ovil vso bolezen.

Brez dušenja.

Izpiranje dotika

Utapljali smo se dolgo. Od valov smo bili močnejši v številu, zanašajoč se na njihovo jakost smo upali, da nas uspejo ločiti. Bilo bi dovolj, ako bi usmiljena gluhost legla na naša ušesa, med kričeče tujce, polne sovraštva do vzkrikov drugega bitja, prisotnega v sebi prilaščenem prostorju.

Slano nas je žejalo in goltali smo peno, ki je bila zasejana med naša zakrčena telesa kot od ranjenega neba izpljuvan bes. Premetavalo me je med udi, me vleklo v globine. Na površje me je vsakikrat znova izvrglo kot truplo, saj bila sem vseenost sama, vržena v tekočnost čutenja. Na morju ni mogoče uzreti konca življenja: dih nad gladino ali pod njo je edino, kar se ponudi kot vprašanje izbire.

Preklinjala sem praznoto svoda bolezni, ki me je izvrgla in sovražila jo s strastjo vsake misli. Počivala sem na splavu najhitreje izmučenih, njih dlani so se sprijele šele utrujene in mrtve. Zagabilo se mi je spanje.

Uzirala sem prikazni in ogovarjale so me njih slabotne sence. Tvoja senca je izmed njih ostala molčeča, vzela si ji vse besede. Rekla si, da je praznina sreča. S slastjo sem vpijala raskavost tvojega glasu, dokler nisem razpoznala tvojega obraza. Kot angel biti bi morala z belo kožo, a tvoja polt je presevala bolestno rumeno in bila slična moji. Nisem ti verjela in razblinila si se. V urnosti pozabila si na senco.

Ozrem se na nebo in tam čakaš, tam pričakuješ to ozrtje in zdaj je tvoj obraz še bolj rumenkast. Le luna si na kužnem nebu, kulisa vpeta brez kontrasta. Splašim se, ozmerjam te z lažnivko in vem, da si ogledalo, v katerega mi je dano strmeti po tistem, ko z rok izmijem vso bojazen. Tvoj sij mi cvre tkivo v jedkanico, s šepetom se prelijeva v steklo.

Njegov odsev mi je postati. Potem pravi, da se lahko zaljubiva. Občuduje se, medtem, zmožna sem strmeti vanj neprizadeto; ne trenem, ne klonim, ne utekočinim se. Pogoltne me spet praznina in me dvigne od tal. To je trčenje s srečo! Zato sva hladna in ubijem naju nezavedno.

Razklan mi v prsi psuješ relief krivde. Naposled se tarem jaz in ljubiš se v vsakem koscu mene, ogledala! Želiš se gledati, dokler ne izdihneš. Izjočem vode, da te pokopljem v sebi. Prostor sem, zato ne potrebujem odseva. Ubita kričiva. Glušiva. Pozabljava v obliki. Vsako steklo se razbije, vsak odsev konča razblinjen. Nikdar se ne končava.

Medtem ko mesec zahaja, razrežem strah in razpiham njegove delce. Kiham rumeni prah, šepet ne potihne.

»Sreča je, kadar postaneš oblika.«

V soju ost

prodana sem bila
za trideset srebrnikov
pod žolto luno
ki hotela je
svetiti zlato

bila sem izdana
v spreletu dotikov
rumenosti obraza
čigar obod reže
bolezni zaplato

Razpotje

Je še sreča,
ko je nenadoma
nad tankostjo ledu
moč lebdeti,
ne več stopati.
Doseči lahkost.
Pred njo:
srečati bojazen.
Izjokati toplo
sol utrujenosti.
Le-to vzljubiti.
Počíti.