Zopet se svit prične razgaljati prehitro, ta zgodnja, čista, prebela svetloba se zabada pod njune zlepljene veke, da zoprno skeli, na novo rojeno nebo se še drži noči kot dete popkovine, dokler je grobe roke zunanjosti ne pretrgajo.
“Ne zaspi.”
Čas je ogromna nesnovna gmota, ki se venomer širi ter hkrati beži, v svojem bistvu je neotipljiva sila, ki golta in požira z nenasitno močjo, ne ozirajoč se na minljivost. Ne pozna hitrosti in napora, zato ne more opešati, le požrešno in na vekomaj traja, nikomur se ne umika. Noben upor je ne zmore ustaviti, ne glede na vnemo in prizadevanje. Trenutek je izmišljen pojem, speljan iz obupane človeške želje deliti vse reči v enote in jih shranjevati na varno v zaklenjene predale.
“Ne bom.”
Prešteti se da sončne vzhode in zahode, mogoče je videti ostre in visoke vrhove gora, ki prebadajo osivele koprene oblakov, se povzpeti nanje in ozreti nizdol, na vso majhnost prebivanja. Mogoče je spremljati količino zapravljenih korakov ne glede na smer, za zavedanje prehojenih poti in njihovih prekrižanj, za pomnjenje edinstvenosti posameznih srečevanj, za zbranost med preštevanjem dotikanj. A vse to so le približki umeritev časa, ki ga je iz življenja prekrstila zablodelost.
“Obljubi.”
Gonilo življenja je sprememba, le njo lahko opazimo, čeprav je nismo zmožni zaznati med samim preobražanjem. Nenadoma vidimo drugo, neznano obliko, uziramo oksidirane barve in gole opeke pod odpadlim ometom in se čudimo tej drugačnosti, ki nam do spremembe svoje faze ni bila stopila v zavedanje.
“Ob…ljubim.”
Med plastmi časa se v drobcih in odkruških kopiči umazanija bojazni, nabira se počasi kot kužni prah po kotih zapuščenih domov.
“Sen živiva.”
Zmečkana, na tla odvržena ležeča odeja od daleč spominja na mrliča. Edini vir toplote je dotik.
“V budnosti sanje?”
tuje ideje, svoje le zatreti.
In pojavijo se spet dnevi, v katerih je moč čutiti le malo. V njih ostaja veličina strahu, ki skrivoma, počasi in oprezno plazi se od nekje zunaj do nekod navznoter z mojstrskimi dotiki tesnobno božajoč telesnost, ne da bi se ustavila. Pokazati hoče, da te zna razmakniti s takšno naravnostjo kot dih pomladi razpira prvi cvet, ovlažen že od njenega bežnega dotika. Saj ti hočeš videti. Drhtenje v pričakovanju vrhunca.
Šine mi v zavest, da ljudje so le nekoč bili kakor glina, sedaj povoženi trohne v prahu sedanjosti kot slab približek porcelana, krhkost je težja od trdote, lomljivost je trdnejša od teže. Voham razpadanje. Razkroj.
Zopet sem te primorana opazovati, kako v kuhinji sklanjaš se nad koritom. Krop uparja kožo tvojih dlani. Kako je mogoče pozabiti na bolečino jedkosti stekanja vrelih kapelj prek lastnih udov? Ne poznam odgovora, predaleč sem, ujeta v neprizemljenosti lebdim vsaj dva metra nad tlemi. Stegneš se za krpo, spet brišeš tuje grehe. Še vedno.
Še zadnja čaša v koritu. Ne morem si, da je ne bi pograbila. Neslutena gonja me prepriča, sladkoba skušnjave in nemoči. Zaženem nje kristal ob blede ploščice, poskušam zadeti z ostarelo umazanijo zakrite fuge. Kosci črepinj zadro se drobni v površje tvojega obličja. Naj vidijo, kako krvaviš. Ne uspe mi.
Proti izhodu gladka in olupljena, kakor spolzka površina kuhanega jajca, ploskev odsevajoča neštete množice čuječnih zrkel, ostudne grimase posmeha, kaleče v obraznih gubah hudobije slehernika, zrem vanjo kakor v najpogubnejše izmed zrcal. Pogrešiti. Steklena vrata brez ključavnice. Nikjer kljuke. Iskati?
Strmim v skrivenčene podobe gnusa. Spačeni glasovi pogoltne množice krvnikov. Ne morejo me doseči, niti naju. Golo telo zaženem v steklo. Težko je vendar prodreti skozenj. Ostra sem, razlamljam ga, medtem me rezlja po površini. Rdeča postajam, tvoje je krvavenje. Na drugi strani nikogaršnja slanost.
V dobah obupa okleniti se svetlikanja na koncu predora, da pojenjajoča sapa zaveje proti plamenu sveče bivanja.
Prisotnost:
_____________Odsotnost:
“Srh!”
____________- “Strah.”
“Sol.”
____________- “Solzenje!”
“Sobivanje.”
____________- “Samost.”
“Spanec.”
____________- “Sanjavost.”
“Sla.”
____________- “Srce.”
“Slast?”
____________- “Seme.”
“Spoj!”
____________- “Svojost.”
“Strast.”
____________- “Sodba.”
“Spokoj?”
____________- “Smrt.”
“Sreča.”
____________- “Saje!”
“Sveča.”
____________- “Senca.”
včasih
ne znam molčati
se spozabim in pozabim
saj prav zares že predolgo nisem
a zakaj še kar zmorem gibati se s prsti
po oseminosemdesetih črnih in belih tipkah?
četudi se jih mnoga leta ne bi niti s krpo dotaknila
še ko ne govorim ne zmorem odsotnosti zvoka
zatorej ni čudno da si vsakdo maši ušesa
kape in naušnike zahteva zima
jaz pa rada bi odmev
oh sem sebična
vem!
Ducat zaklopk vdetih v vrsto, ležečih na srebrni oblosti trupa. Svetlikanje zamolklega sijaja kovine, sleherna sled diha zloščena, vsak prstni odtis vpojen v tkanino krpe, lenobno zdrsnjene iz čiste dlani, katere črte vanjo vtisnjene so ostro, tanko. Resnično lahko je oboževal njih delo. Koža gladka, vendar suha, nenehno izpostavljena pretakanju zraka nasprotnih si odprtosti oken v nekakšnem zrcaljenju.
Ob pogledu nanjo lahko se je bil občudoval z gotovostjo. Njen zvok mora doneti osupljiveje od lepote, ki ji razdaja čutnost. Privzdignil jo je k sebi, lahko, lačno vpiha. Stisnil je ustnice skupaj, jih obrnil navznoter. Poljubil jo je na odprtino v obliki mehke kaplje, njegove ustnice so se ustavile v pravokotnosti direktno nad njo, da je začutil polni krog okoli ust. Globoko v mešičke pljuč je bil zajel zrak, s katerim ji je vdihnil vlažnost. Drobne kapljice omočenosti so počasi polzele po notranjosti, če se je približal z očesom, jih je lahko videl, a oglasila se ni.
Ni razumel, bila je vendar izdelana tako popolno. V vsej mnogosti časa, posvečeni njenemu izdelovanju si ni bil dopuščal nedovršenosti, njegova nepremična zbranost ni dovoljevala niti drobne pomanjkljivosti, napaka bi bila zločin, nanjo ni smel niti pomisliti. Zajel je sapo za nov stik ustnic. Nobenega tona, sploh ničesar. Malce ga je zaskelelo v sapniku, ob prepihu se je bil najbrž zopet prehladil. Poskusil je vnovič. In spet – ostala je molčeča in prazna.
Zasekalo je vanj razočaranje, da bi ga zadušilo, še je poskušal, kmalu ga je nadomestila žalost in ga poskusila utopiti, niti za trenutek ni prenehal. Naposled se je vanj vrinila daveča jeza, a trma mu ni dovolila kloniti. Kljuvanje bolečine v rokah, povzročeno od prisilne drže, je postajalo vse bolj neznosno. Histerično je hropel, noč mu je minila v ihti, jutro je osvetlilo njegovo umetnost, izvrglo hladno luč na vso izbljuvano kri. Dvignil se je iz premaganega, ležečega položaja, da bi znova stopil, glasbilo je ležalo poleg njega v tihoti in zamazanosti.
Poslovilo od dotikanj je zbrano odel v satenaste rokavice. Stopilo mu je v zavedanje: golota pušča prepovedane sledi. Omadežuje umetnino. On pa zna božati s pogledom, lahko jo zakrije. Mojster. Virtuoz čistosti. Zdramil se je iz zamaknjenosti, vitrina ju je čakala, zopet je moral poprijeti za krpo.
***
“Tista mi je všeč,” je rekel zmeden kupec in pomignil v kot zanikrne steklene omarice, v kateri je bilo razstavljenih nekaj inštrumentov. Mislil si je, da utegnejo biti tam zato, ker so posebnejši od drugih.
“Pa menda ne tista spodaj?” je za pultom nejeverno prhnil plešasti nergač, očitno nezadovoljen s tem, da je prodajalec, in se togo zabolščal vanj.
“Bi bili lahko tako prijazni in mi jo poka… Je draga?” se ni zmenil za prodajalčevo zagrenjenost.
Ta se je mukoma sklonil v predal in počasi brskal za ključi vitrine. Nerodnost njegovih kratkih zavaljenih prstov je bila skoraj neverjetna. Tudi odklepanje se je razvleklo v nenaravno počasnost in je zanj najbrž predstavljalo precejšen podvig.
“Ena izmed cenejših, če že ne najcenejša, cenena,” je zamomljal sam sebi.
“Čudno … lepa je.”
“Slab izdelek, še izdelovalec sam mi je bil to priznal. Cena je simbolična, hotel se je čimprej znebiti odvečne navlake. Šibek ton ima. Plitek.”
“Ah, kar prava bo, z njo se bom učil igrati.”
“Ne bi si upal trditi, da vam bo kaj zvesto služila, pa kakor hočete, saj je tako skoraj zastonj.”
“Saj to mi je tudi všeč, da je lahko dostopna,” je vedro odvrnil kupec, ne da bi se zmenil zanj, plačal in zadovoljen odšel.
***
Stal je pokonci in vzravnano, z dvignjeno glavo je segel je po njeni vitkosti, jo začutil ne le poleg sebe, temveč v vsem svojem telesu. Z desnico je poprijel nižje navzdol. Ni je držal popolnoma vzporedno s površino tal, zdelo se mu je kot bi sama v neopaznih tresljajih sodelovala v premikanju.
Zaslišal je droben šepet, ko se ji je lahno približal z medlo sapo hladnih usten. Nervoza ga je opominjala, da ne zna igrati, poskusil se je pretvarjati da je ne opazi. Kot v bledežu ga je pograbilo v zaporedje poltonov, zatem je z neznano melodijo odplaval v trans. Okušal je vrtinčenje večnosti, nesmiselnost časa in varljivost pozabe. Zaznaval je resničnost svojega bivanja, poslušal je, poslušal trenutke.
Vsak delec minevanja izzveni po svoje, a izlije se v skupno pesem, trajajoče do prekinitve poslušanja, do zavrnitve volje. Še v gluhosti se oprime ušes, izpoje se v odmevih spomina, lahko je še glasnejša od resničnosti, nekaterim predstavlja prijeten pobeg, drugim sprevračanje v blaznost.
Drhtela je v oprijemanju skupnega jaza. On je imel pljuča in dušo. Ona njiju željne odprtine. Zven je pot skozi usta do ljudi, ga je naučila.
v pore, jezik in pod nohte
si skrbno zabadam
nageljnove žbice
zadišim surovo
in izbereš me miže
še raje kot kadeče vino
onkraj vseh prezrtih stojnic
mi oblizneš okrvavljene prste
tedaj te zmedena povprašam
je sol tista ki obožuje rano
ali rana po soli hlepi
Na novo nastajam pod konico ostrine
tvojih potez, pobeglih prenasičenosti
strastnega vnetja – pritajen preporod
v močnem dotiku razbolelih užitkov.
V približkih besednosti te izpišem,
edina jasnost si, ki se je dotikam,
vdeta v gmoto pobezljanih misli.
Iz moje krvi je grafit tvoje risbe.
Tvoje srce si jemljem za tintnik.
