Strmoglavljenje

»Ozrtje je greh, ki vkoplje v kamen.«

Tu postanem, a moje oko niti za trenutek ne počije, v nebu me izgublja, iščoč zavetje oblaka, da ne pozabljam; bila sem zmedenega dečka čudna ptica. Mislila preveč in hotela, da bi slišal. Prosil je, ubogala sem in molčala, saj težak mu je bil moj glas. Nagradil me torej s svileno pentljo, jo zavezal mi okoli gležnja. Med tisočerimi enakih bi me zmogel prepoznati, a tem le dal zavidati je sijajnost svojega blaga. Trdno jo je zavezal, da bi je ne izgubila, da bi je mi ne ukradel veter, da bi je mi ne razparali nevoščljivosti kljuni. Da bi je ne znala odvezati? Ah, saj nisem je hotela! Moja nožica izgledala v nji elegantna in v vsem bitju sem postala živa: v gležnju trepetal je utripljaj krvi, nenadoma imela sem srce!

Rad je imel jesen, v katero se je lenobno prevešalo pozno, utrujeno poletje. Jaz sem se je bala. Zrak je postal gostejši in vrtinčil se je počasneje; tako je neopazno izganjal dotike toplote in me odeval v negibnost. Dih mi je bil otežen, morala bi bila oditi z ostalimi tik preden bi me zazeblo. Pa sem jih spregledala.

Mislim, da je začutil moj nemir, da bi me potolažil, mi je izdelal darilo. Sij srebrnega filigrana me je za trenutek oslepil, nemočno sem zamežikala.

»Mi bo tu toplo?« sem vprašala v krhkem glasu.

Molče se mi je nasmehnil, na stežaj odprl vratca. Prestopiti mi je bilo prag razkošja kletke.

»Seveda, zdaj greš lahko kamorkoli z mano.« je rekel blago.

Stisnila sem se v kot, iščoč zavetja v hladu kovine. Zatisnila sem veke in poskusila zaspati, a bilo je nemogoče. Od zibanja mi je postalo slabo. On stopal je trdno in previdno, da me ne bi premetavalo, medtem ko je nosil najino kletko. Iskrenost njegovega prizadevanja me je užalostila. Ko se bo utrudil, me bo odložil, sem pomislila. Kako bom tedaj odletela? Neumnica, kako sem lahko zamudila let lastne jate! Izgubila sem smer, juga nisem čutila.

Za seboj sva puščala cesto žametastih peres, ko je hodil križem po deželi. Ljudem se je pričel vtiskovati v spomin, to ga je begalo, ga plašilo, ker ni razumel. Sovražil je sled svojega življenja, nikdar je ni dopuščal. Vedno bolj molčeč je postajal, njegova jeza me je bolela, čeprav ni bila usmerjena vame. Davila me je želja, da bi se oglasila, a ostala sem tiho, ker sem vedela da ga moj glas utruja. Potem napora nisem več vzdržala,  s telesom sem pričela zaganjati in butati ob stene kletke, da bi ga iz zamaknjenosti zdramil njen trušč.

Le malo moči sem še imela, ko me je njegov pogled končno našel. Obmirovala sem in v pričakovanju me je treslo. Moja gola koža v potrzavanju odbijala se od njegovih oči. Srd je stanjšal njegove ustnice v grobo črto.

»Kje imaš peresa?« me je zarezalo vprašanje.

»Peresa? … Izgubljena …« Oblil me je sram in moja glava je klonila pod krivdo. Moja izdaja ga je udarila zahrbtno, da sem se mu studila.

»Kakšne vrste ptica izgubi lastno perje!« Ni mi verjel. Ali verjel je, da sem ptica?

»Ujeta! Ujeta! Ujeta!« Jasa, polna vran, je kričala.

»Veš, da sem selivka.« sem mu odgovorila.

Nič več ni govoril, vedel je da sovražim molk, da tišina je ogromna gmota, prek katere se ne zmorem prebiti. S težkim vzdihom je odložil kletko na belo skalo poleg sebe. Osvobojen bremena je zadihal, odškrtnil vratca.

»Iztegni nogo,« mi je ukazal. Zganila sem se in jo poskusila premakniti. Ni šlo, zameglilo se mi je od bolečine, padla sem vstran kot glinast golob, ki ga podre sapa.

»Ne morem. Tako me boli, oprosti,« sem zaječala.

Zdaj mi ni več mogel pomagati, sem vedela, in nisem mu zamerila. Bila sem hvaležna, ko si je nadel usnjene rokavice, da me je izvlekel skozi odprtino in me odložil poleg na skalo. Potem je odšel, hitreje kot bi se razblinil in dolgo nisem zasledila ničesar o njem.

Ko ga ni bilo več, sem se lahko lotila traku, ki me je neusmiljeno stiskal v gležnju. Kljuvala sem in zgrabila me je trma, vroče me je grelo od ihte, v kateri sem slepo zabadala svilo, da bi se niti natrgale. Vozla bi tako ne znala odvezati, zato se tega nisem niti lotila. A početje je bilo vseeno zahtevnejše od puljenja peres.

Ne spominjam se, koliko časa je minilo do osvobojenja. Morda v zamaknjenosti sploh nisem opazila. In niti ni bilo pomembno. A ko mi je vendarle uspelo, se je v meni nekaj spremenilo. Oteklina dolgo ni splahnela in prikovala me je na mesto. Ko je izginila, sem nenadoma občutila nekakšno izgubo. To mi ni dalo miru, saj si nisem znala razložiti; v resnici sem izgledala bolje, v gležnju me več ni zbadalo in tudi perje se mi je počasi obnavljalo. Nisem se več zdela gnusna.

Razumela sem šele po tistem, ko mi je uspelo zopet vzleteti. Domače sem se počutila v mrzlem zraku, prijalo mi je lebdenje v pršu dežnih kapelj. Ničesar več ni bilo, kar bi krožilo po mojih žilah. Voda je oblivala moje prsi, dvigajoče se od diha, a v njih kamen je obstal v negibnosti.

Preletavala sem ogromne kroge, za smer mi je bilo zdaj vseeno. A vrišč, ki sem ga na lepem zaslišala za seboj, je presekal mojo zamaknjenost. Približeval se mi je z nenavadno hitrostjo, poganjal me je v beg.

Tedaj sem prepoznala njegov glas, a besed nisem razumela, zato nisem hotela zopet verjeti vanj. Nato so vse besede izginile, ostalo je vpitje, pomešano v krikih moje groze. Sprva si nisem upala obrniti glave, nekaj me je zadrževalo. In vendar sem se na koncu ozrla.

Ogromna ujeda je v krempljih krčevito stiskala svojo žrtev in krožila naokrog, da bi se bahala s svojim ulovom. Plen je bil deček, ki je v roki stiskal eleganten povodec, ta ga je povezoval z zlato okovano ovratnico, v katero je bil vklenjen ujedin vrat, okoli gležnja pa mu je bingljala težka zlata kletka. Hotela sem ju osvoboditi, a prizor me je ohromil, pred njima padla sem na tla.

Morala bi preslišati glasove, se ne zmeniti za nič, kar bi lahko razklalo tok moje poti, to sem bila uvidela prepozno. Začel me je grabiti obup in strah, da se več nikdar ne premaknem. Z vročimi solzami sem omočila travne bilke, da jih je scvrlo. Srce mi znova zabílo v kamnitem telesu.

Videla sem njegov padec. Oziral se je k meni, misleč da sem kamen, s katerim se bo branil. Premalo se je stegnil, da bi me lahko zalučal. Ujeda je zlovešče krožila nizko nad njegovim telesom, čuteč njegovo razrvanost. Nato je spet predirno kriknila, čutil je novo obtožbo.

»Če bi ne padla, bi pač zmrznila. Saj tako ne bi našla juga.«

»Trapa! S toplino te je zamešala,« je zavreščala ujeda. »In vendar je ptica!«

»Brez perja?!«

»Ti si jo oskubil.« se je zagnala vanj.

Žal mi je bilo zanj, ko uvidela sem, da resnično ni razumel. A moje solze so se bile že ohladile, zato niti njihovih sledi ni bil zapazil. Sedaj sem si želela izpregovoriti, da bi ga obdala z neprijetnostjo svojega glasu. Ko bi mogla, bi mu povedala za svoj boj z bolečino. Takrat, da bi ga ne bolelo moje ječanje, pulila sem si peresa.

»V belih rokavicah odel sem jo v razkošje!« je zavpil.

Ujeda je nagnila glavo vstran, nekoliko postala, ga pogledala ostro, a z nekakšnim pomilovanjem. Ga z vso eleganco in prefinjenostjo zaprla v zlato kletke.

»Oteklina se je rodila iz svile tvoje pentlje.«

Utrujenost je omajala jakost njegovega glasu. Njegov prostor je postal molk, njegov čas tišina. V neizbežnosti okamenelega dialoga njegovega stoka z mojim bítjem. Če bi imel peresa, bi si jih lahko izpulil. Če bi imel kljun, kot ost lahko bi sejal rane … Če ujet deček bil bi ptica.

Izdaja?

Drevo je zraslo prav na sredini peščenega otoka, ga zavzelo skoro polovico. Če bi razmišljala o koreninah, se niti njegova krošnja ne bi mogla tako razbohotiti v omejenem prostoru tal. A zadosti je imelo globine! Kamorkoli bi se ozrlo, bi – če bi znalo – uzrlo valovanje gladine ter razburkanost tekočnosti. Moglo pa je čutiti tudi sij ogromnega sonca, kremplji njegovega žarčenja so ga nalahko praskali po eni strani debla. Bilo je to tako nadležno, pa vendar ga je navdajalo z zadovoljstvom – ta misel: dotikati se s soncem …

Še pesek sam je nenadoma dobival več barve, trdneje je namreč poprijela za barvico, da ji je drobno roko zahrbtno pričenjal grabiti krč. Iz trme bi ne prenehala, četudi bi v papir naredila luknjo. Ko od nekod boleče trganje v mišici presekal droben smeh.

Le da bi dvignila pogled, da bi le, zazvenel je s sladko zlobo. Zazrla se mu je kar v oči, spremenila ga v plaz besed.

»Kaj ne veš, da se drevesa ne dotikajo sonca!« Tako se oglasi vrstnica, odeta v grimaso porogljivosti. Njej torej pripada ta predirljiv glas, ta zvok, ki se pretvarja, da je čistost in zven izražanja! Še več smeha. Leta.

***

Pred vrati templja se je gubasta deklica zaletela v zgrbljeno ženo steklenega pogleda. Jo zgrabila za brado in ji dvignila obraz, spregovorila.

»Sonce se dotika dreves. Človek se ne dotika bogov.«

Haluciniranje

Nikdar ne verjemi tistemu, ki zraste pred teboj iz tal, še preden lahko treneš z očmi. Vračaj mu dotike in bodi mu poslušalec: dvomi v njegove kretnje, tvoj spomin naj ne beleži niti glasu. Ko bo hotelo izginiti, se bo razblinilo še neskončno hitreje.

Vonj bo ostal in v dim ovil vso bolezen.

Brez dušenja.

Izpiranje dotika

Utapljali smo se dolgo. Od valov smo bili močnejši v številu, zanašajoč se na njihovo jakost smo upali, da nas uspejo ločiti. Bilo bi dovolj, ako bi usmiljena gluhost legla na naša ušesa, med kričeče tujce, polne sovraštva do vzkrikov drugega bitja, prisotnega v sebi prilaščenem prostorju.

Slano nas je žejalo in goltali smo peno, ki je bila zasejana med naša zakrčena telesa kot od ranjenega neba izpljuvan bes. Premetavalo me je med udi, me vleklo v globine. Na površje me je vsakikrat znova izvrglo kot truplo, saj bila sem vseenost sama, vržena v tekočnost čutenja. Na morju ni mogoče uzreti konca življenja: dih nad gladino ali pod njo je edino, kar se ponudi kot vprašanje izbire.

Preklinjala sem praznoto svoda bolezni, ki me je izvrgla in sovražila jo s strastjo vsake misli. Počivala sem na splavu najhitreje izmučenih, njih dlani so se sprijele šele utrujene in mrtve. Zagabilo se mi je spanje.

Uzirala sem prikazni in ogovarjale so me njih slabotne sence. Tvoja senca je izmed njih ostala molčeča, vzela si ji vse besede. Rekla si, da je praznina sreča. S slastjo sem vpijala raskavost tvojega glasu, dokler nisem razpoznala tvojega obraza. Kot angel biti bi morala z belo kožo, a tvoja polt je presevala bolestno rumeno in bila slična moji. Nisem ti verjela in razblinila si se. V urnosti pozabila si na senco.

Ozrem se na nebo in tam čakaš, tam pričakuješ to ozrtje in zdaj je tvoj obraz še bolj rumenkast. Le luna si na kužnem nebu, kulisa vpeta brez kontrasta. Splašim se, ozmerjam te z lažnivko in vem, da si ogledalo, v katerega mi je dano strmeti po tistem, ko z rok izmijem vso bojazen. Tvoj sij mi cvre tkivo v jedkanico, s šepetom se prelijeva v steklo.

Njegov odsev mi je postati. Potem pravi, da se lahko zaljubiva. Občuduje se, medtem, zmožna sem strmeti vanj neprizadeto; ne trenem, ne klonim, ne utekočinim se. Pogoltne me spet praznina in me dvigne od tal. To je trčenje s srečo! Zato sva hladna in ubijem naju nezavedno.

Razklan mi v prsi psuješ relief krivde. Naposled se tarem jaz in ljubiš se v vsakem koscu mene, ogledala! Želiš se gledati, dokler ne izdihneš. Izjočem vode, da te pokopljem v sebi. Prostor sem, zato ne potrebujem odseva. Ubita kričiva. Glušiva. Pozabljava v obliki. Vsako steklo se razbije, vsak odsev konča razblinjen. Nikdar se ne končava.

Medtem ko mesec zahaja, razrežem strah in razpiham njegove delce. Kiham rumeni prah, šepet ne potihne.

»Sreča je, kadar postaneš oblika.«

V soju ost

prodana sem bila
za trideset srebrnikov
pod žolto luno
ki hotela je
svetiti zlato

bila sem izdana
v spreletu dotikov
rumenosti obraza
čigar obod reže
bolezni zaplato

Razpotje

Je še sreča,
ko je nenadoma
nad tankostjo ledu
moč lebdeti,
ne več stopati.
Doseči lahkost.
Pred njo:
srečati bojazen.
Izjokati toplo
sol utrujenosti.
Le-to vzljubiti.
Počíti.

Refleksija

Škripanje sem zaslišal. Zvok še ene zmajane kovinske postelje, trenje stolčenih kolesc ob podlago premaza epoksidne smole. Gotovo bil je to alarm, ki je opominjal na mojo vsakdanjost, spominjal me je na hrup s ceste, ob katerem sem nekoč rad zaspal, zato sem ga sčasoma kar vzljubil. Omogočil mi je vsaj približno prepoznavanje začetkov dneva; sivina stropa, v katerega sem zrl, je z jutrom vsakokrat nekoliko zbledela.

Razvedril me je torej zven bližine, ki se je gotovo pomikala proti meni, in vedel sem da je prav zares stvarna, kajti bila je brez vonja. Spočetka sem tolikokrat zamešal sen z budnostjo! Pozneje sem se priučil ločevati; navzočnost sočloveka mi je dišala le potopljenemu v stanje nezavednega. Zbujenega pa me je vendarle navdajala z nekakšno umetno vedrostjo. A s tujstvom lastnega telesa sem se kaj kmalu sprijaznil, dozdevalo se mi je, da sem poosebljen strup sam; po žilah mi je plalo vse mogoče.

Obrnil sem se na bok, da bi videl obličje bolezni, ki mi je bila pripeljana v družbo. Zabolele so me oči, rekel bi, da od neznanega strahu, kajti videl sem odprto rano, globoko in zevajočo in ležečo na spranih osivelih rjuhah. A zdaj zdele so se nekam bele in svetle. Občutil sem kontrast, občutil sem močno. Bolelo je.

Mislim, da zato sem vedel, da si ti. Veš, če bi mogel, bi zbežal. Stekel bi stran, še preden bi te skraja prepoznal. Vendar tek je bil namišljena slika, izgubljena v medlosti mojega spomina. To se mi je zdelo smešno. Predstavljati si sebe v premikanju, s teboj za petami. Rekel sem ti tedaj, da sem slišal, da si slabo. In zdaj slabše. Prikimala si in jaz sem se zasmejal. Sproščeno. Tudi ti si se smejala, ton je bil blag. In potem si rekla, da je res smešno, da si me lahko spet našla. Mislila si, da bom zopet kam utekel. Vedela si, da sem se te bal, še takrat ko sva se premikala. Še preden sva postala ból.

Rad sem imel svojo neobčutljivost, odkar pomnim. Tvoja prisotnost me je bolela sleherni trenutek, to je bilo najbrž tisto, kar me je plašilo, si pomislila. Jaz sam … Ne vem. Bilo mi je všeč, a izčrpalo me je. Spet si pokimala. Tako čudno je bilo to tvoje gibanje, hromilo me je in me delalo omotičnega. V tebi sem videl posmeh. Povedala si mi potem, da ga ti vidiš v meni. Da te zato zbada v levici in srce bije prečudno.

To naju je zabavalo, vso to usmiljenje, ki sva ga bila po najinem vredna, in ga nisva bila deležna v jalovosti skupnega prostora. Morava se smejati, sva vedela vedno.

Zato sva se smejala.

Z zvokom ubila sva čas. Umorila prostor. Sivina je umrla od starosti, sama od sebe, utrujena. Smejala sva se in smešna vez se je rodila med nama iz razposajenosti, krča in histerije. In začutil sem, da si ti moja rana, ko si zašepetala, da sem jaz tvoja bolezen.

Do smrti se bova smejala.

Mrčes odvečnih besed [Neizgovorjeno]

Boj obupa z zaletom zoper hitenje; kres omotice, ples vrtoglavosti. Preveč zraka, lebdenje znotraj, v srž izgubljenosti prostorja. Med goščo misli, med ubitimi vrsticami, povlek v objem ozrtja. Gnitje in trohnenje mrtvih: zdaj vonj blaznosti, iščoč pribežališče? Med neurjem solzavih šepetanj, nevrednih sočutja. V navalu bridkosti so-čutenj

najdba izgubljene osebe.

Nobeni izmed plazečih se senc zdaj ti ne ustreza silhueta. Eno sem z mrakom, iskre izgubljene znotraj prostranosti. Sol si vtiram v oči, a zaskeli me le svetloba sama. Med tisočerimi glasovi, kriki, šumenji, zalesketajo se zobje. V odboj

zažarela poniglavost nasmeha.

Kadar se potuhnem, se vzdigne moja senca brez ihtenja. Pohuljeno vznika sovraštvo do vročine, mržnja do sopare vnovičnega dviga. V obrisih izkrivljenih sanj kloni nema polovica mene. Jaz znotraj sem neizgovorljivo, v plazenju zdaj

odidi.

Jakost nečistosti

Vlažen vzduh opoja poletja jih je bil izvabil nad gladino v krošnje obvodnih dreves. Po njih so se prvi teden svežega letnega časa vzpenjale do kopnega, da bi jim teden minil v središču gozda. S hipnotičnimi glasovi so prepevale težkozveneče pesmi, strašne in čudovite obenem ter s svojim čarom in lepoto prevzemale mimoidoče: moške in otroke, ki so jih skrivoma hodili opazovat ob obronke jase, na kateri so plesale.

***

Koder se je bosih nog dotaknila tal, je postala trava lepša in gostejša. Oči so ji sijale v zelenem plamenu, da ni bilo moč uzreti zenic, prej si omahnil od napora. Njena koža je bila kot mlečno steklo, a odsevala ni ničesar. Lasje so bili svetli z zelenkastim podtonom, večno mokri. Pozvala ga je s prošnjo, da ji pobere glavnik.

Tedaj povesil je glavo, kajti bolel ga je njen pogled še bolj od njenega dotika, da bilo je kot bi klonil pod težo voda njenega sveta, v katerih je vsakega dne zbirala dih in mu ga skrbno izročila v sledeči rani večera.

»Zakaj me gledaš … tako?« je vprašal, ko ovedel se je, da moral bi bil reči »Ne glej me … tako.«, a bojazen ga je izdala vsakič, ko je ostro misel pretvarjal v mehkobo besede. Ne bi ji maral ukazovati.

»Kako?« se je brezskrbno zasmejala z narejeno vedrostjo, ki ji ni bilo moč odgovoriti.

Kot že tisočkrat poprej ni zmogel ukrotiti želje po dotikanju njene bledice in hladu bližine njenih dlani, a zmogel jo je le oplaziti s svojo bežnostjo; njena koža je bila mesečina, ki se je pred njim razodevala vsa odeta v lahno prosojno oblačilo megle. O, da bi jo mogel sleči! In ko bi le zmogel najti v tem početju sled pomena.

»Človek si, reci mi, da si človek!« jo je poprosil na čase. Kot navadno ga je premotila z lahkotno varljivostjo smeha.

»Lahko sem, karkoli želiš.«

Vpraševal je, neprenehoma je vpraševal, medtem ko je zrl in strmel vanjo z ogromno intenzivnostjo, in ona je govorila, brez da bi ponujala odgovore utehe; govorila, kar se ji je zazdelo, samo izrekala splet misli, da prišle so na plano vse, tudi tiste zgolj nezrele zasnove, ki so si izborile pot na prostost daleč pred časom svojega rojstva ter se bahale s prehitevanjem, ko so naposled postale dejanje. Nikdar se ni utrudil v tej zamaknjenosti poslušanja, kajti to je venomer pričakovala. A spregledala je, da ga je naučila poslušati brez slišanja.

»Povej mi, kaj si počela, preden sem te našel?« je želel vedeti.

»Tega ti ne zmorem povedati. Toliko stvari! Da jim bi več ne znala določiti zaporedja … «

Hotela je, da se srečujeta na bregovih. Zdelo se je na prvi pogled, da ne bo razumel, čemu.

»Tako ljubiš vodo, zakaj?«

»Da, spominjam se … Nekdaj ljubila sem človeka. Nekoč sem utonila.« Za trenutek je premolknila. »Nato pričela sem dihati vodo.« Spet pregnala je resnobo z igrivim smehljajem. »Pravzaprav ne vem, kako si je sledilo.«

»Ampak to je vendar pomembno! Soskladje s časom. Saj čas je življenje!« je ugovarjal.

»Če tako verjameš. Zame čas predstavlja minljivost. Moje življenje je brezkončna vzporednost.«

»Praviš, da se ne izgubiš?« je izzval.

»Kako bi se posameznik vendar ne izgubil v ogromnem razponu večnosti! Priuči se orientacije. Odpire vse zaznave. Vsak korak postane intuitiven premik proti. Absolutnost čutenja. A izgubljam se nenehoma, da puščam se najti.«

Odšel je zopet z medlim poslovilom, pretvarjajoč se, da se ne ozira. A čutila je srž njegovega pogleda na golem hrbtu in verjela mu, da je človek, vsakič ko se je ob odhodu pognala med peno valov.

***

»Kaj je bilo po tistem, ko si utonila?« je bil radoveden.

Nekolikanj je počakala, da prebrala mu je iz oči iskrenost zanimanja. Potem šele si je drznila izpregovoriti.

»Zlila sem se z vodo. Bila sem voda. Ogromna celota, ki zdaj razpršila se je v nešteto kapljicah. Prek meja lastnega telesa. Še vedno sem ljubila. Sprva se je zdelo, da še bolj, ker sámo število ljudi, ki sem jih uzirala, postalo je večje. Potem odkrila sem, da je to še vedno tisti isti, nekdanji moj človek, ki ga vedno znova najdem, tudi če ga nimam namena iskati, ki zbuja se v tolikih predmetih moje ljubezni, v prav vsakem naslednjem izmed teles.«

Mižal je medtem, ko je govorila, ker čutil je neznano hotenje, da prisluhne. Da zaščitil bi se pred iskrenostjo pogleda izpovedi, da bi se nekoliko oddaljil, se ne zaprl, le malo priprl. A dotika vendar ni bil zmožen presekati, to ga je napravilo nekoliko šibkega. Ta malenkost, navidez nepomembna v svoji neznatnosti!

»Namesto da iskala bi Človeka v sebi.« je izrekel z nekaj grobosti.

»Veliko veš o tem,« je mirno odvrnila. »Ga tudi ti nisi našel?«

***

Do neke mere je bila zmožna predvideti kretnje, ki so jih napravile njegove roke, ton glasu in pomen svojevrstnih besed, ko da bi jih že kdaj poslušala. Bilo je dogajanje slično z vzorcem nekega spomina, kalupa že doživetega.

»Odhajam.« je rekel prazno.

Vprašanje je zavrtala vanj le s pogledom.

»Preveč hladu, preveč vlage, preveč globine.«

»Kaj je to, ločenost?« je spet vprašala.

»Zahteva po razdalji. Skupaj sva komaj en Človek. Ni dovolj.«

»Pustiti mi moraš … kos sebe!« je izdavila v drhtenju.

»Vem,« je popustil. »In obratno.«

Čudovitost njene pesmi še nikdar poprej ni tako bolela. V prsih mu je zabíl spoj polovic srca rusalke in polboga. Zavrnila sta praznino.

***

Preveč dni do ozdravitve, ki bi morala priti je že minilo, a še vedno brez sledu celjenja. Primorana je bila v razparanje šivov in odprtje prsne rane. Gnoj se je izcejal počasi, lenobno, skoraj naveličano. »Razdalja zahteva ločenost.« je rekel človek. S hladno dlanjo je otipala rahlo bijoči, zbližani polovici. Tujka v telesu. »Daleč si. Predaleč sem.« Z rahlim gibom jih je privzdignila in podržala na zraku. Bili sta zgolj položeni v odprtino, daleč od sprijetja. »Hladna sva.« Bolečina je postala zdaj topa. Spustila ju je v vodo, pljusk je bil umirjen, tih. »Ne slišim.« Kričala je, bilo je poslovilo. »Ne želim poslušati. Preskoči, prosim.« Strmel je, ne razumel.

Rusalka potrebuje srce in njegov utrip zgolj za sprejem in ustvarjanje čutnosti, sama po sebi je neživo bitje. Sme ga deliti na polovico samo enkrat v bivanju! Ni se zmenila za to. Hotela bi pozabiti, a pozabo je v svojem jedru sovražila. Čutiti, čutiti! Zatirala je vsak dvom razuma s pretkano silhueto motne sreče. Če se je potrudila, se je lahko spomnila približnosti zaporedja; odšel je njen Človek, prišlo je utapljanje. Delci, nešteti. Ujetost vanje nevarna osvobojenost. Intenzivnost, ne moč. Kasneje človek, za njim polbog: hkratnost bežnosti. »Vedno bova tu.«

***

Našla je prodnik. Gladek, top, hladen in ravno pravšnji. Zapolnila je zevajočo luknjo, zašila rano. Pričakala celjenje.

Mislila je nanju, ki čutila sta drug drugega, nek človek in nek polbog, porazgubljena vsak na svojem koncu sveta sta zaznavala drug drugemu bitje z njenim srcem, mirno misleč, da v svoji sredi čutita Njo, ki razmišljala je o svojem srcu s pogrešanjem. Domotožjem.

***

Po neurju in številnih močnih deževjih, ki ga je poslala nad polja, po stoterih zaustavljenih mlinskih kolesih in potrganih mrežah ribičev, ukradenih sukancev ženskam, zazibanim v počitek, se je namenila k čakanju Nanj. Lep moški ali še lepši otrok, vseeno je: pridružil se bo njeni igri. Najprej mu bo zapela, da ji bo sledil prek bregov. Z dotiki ga bo zvabila med valove. Na dno ga potegnila z ogrlico kamna svojih prsi. Umiral ji bo v naročju: dih mu bo ustavila voda, srce njen smeh.

Koder se je bosih nog dotaknila tal, je postala trava lepša in gostejša. Oči so ji sijale v zelenem plamenu, da ni bilo moč uzreti zenic, prej si omahnil od napora. Njena koža je bila kot mlečno steklo, a odsevala ni ničesar. Lasje so bili svetli z zelenkastim podtonom, večno mokri. Pozvala ga je s prošnjo, da ji pobere glavnik.

Netivo